Fleksibilne oblike dela lahko pripeljejo v suženjstvo

Tako med drugim svetuje predsednik sindikalne centrale Pergam Janez Posedi ob vprašanju, kam bi se morala vlada še osredotočiti glede usklajevanja proračuna. Ob tem tudi hudomušno predlaga, naj nato še pogledajo, kdo je ta naročila oddal in kdo jih je dobil, potem pa te ljudi vključijo v projekt pridobivanja sredstev pri EU, ker očitno znajo črpati.

S predsednikom Pergama smo se med drugim pogovarjali še o tem, da je tudi pot do socialnega sporazuma pomembna, o socialni kapici, glede katere je nekaj težav že na terminološki ravni, kot tudi o tem, kako se lahko s fleksibilnimi oblikami dela vzpostavijo odvisnosti.

Posedi je na Pergam prišel lani, pred tem pa je bil vodja pogajalske skupine javnega sektorja, ki si ga je širša javnost najbrž zapomnila po splošni stavki javnega sektorja, ki je predlani jeseni za deset dni ohromila državo. Predsednik omenjene sindikalne organizacije, ki je sicer zaposlen na nacionalnem veterinarskem inštitutu kot vodja enote za parazitologijo in vodja nacionalnega referenčnega laboratorija za parazite, pa je tudi izrazil dvome, ali se bo pot do podpisa socialnega sporazuma končala 20. junija.

Premier Janez Janša je v ponedeljek pojasnil, zakaj SDS kot edina parlamentarna stranka ni podpisala dogovora socialnih partnerjev in parlamentarnih strank, ki ste ga konec decembra podpisali tudi vi in s katerim ste se strinjali s sprejemom zakona o interventnih ukrepih. Dejal je, da so v izjavi videli "škarje, ki so lahko problematične". Kako si to razlagate?

Izgovarjati se na to, da druga največja stranka v parlamentu ni aktivno sodelovala in kreirala besedila, je nekoliko nerodno. Če bi namreč želeli sodelovati pri oblikovanju besedila, bi zagotovo našli formulacijo, ki bi tudi njim ustrezala in bi jo lahko brez zadržkov podpisali, saj gre za izjemno pomemben dokument. Mi smo ga takrat, ko je bil podpisan, imenovali celo socialni pakt, ker takšnega dokumenta, pod katerim bi bile podpisane vse parlamentarne stranke, sindikalne sociale in še predstavniki upokojencev, v Evropi nima nihče.

Sindikati ste že večkrat ponovili, da je treba ukrepe za izhod iz krize usmeriti tako, da se ohrani socialna država in bodo bremena, kakor tudi njihovi pozitivni učinki, enakomerno razporejeni po celotni družbi. Po mnenju Branimirja Štruklja bi bilo omenjeno smiselno konkretno doreči kar v socialnem sporazumu. Kakšna so vaša stališča?

Socialni sporazum je najširši družbeni konsenz o tem, v katero smer naj družba gre. Pred časom sem bral zanimiv prispevek profesorja Cirila Ribičiča, ki razmišlja o tem, da ustavno sodišče prav veliko na temo socialne države še ni reklo. Torej bi bilo morda pametno oziroma smiselno določiti, kaj konkretno pomeni ustavno določilo, da smo socialna država in kako se to udejanja. In takrat bi potem lahko veliko lažje odpirali prava vprašanja.

Uspešne družbe se od neuspešnih v glavnem ločijo v tem, da prve odpirajo prava vprašanja, druge pa očitno ne. Kaj je torej problem? Je to demografija, razsipna država ali socialne pravice državljank in državljanov? Je problem kje drugje, morda kako politika upravlja državo? Volivke in volivci namreč, razen vsake štiri leta ali v primeru predčasnih volitev, nimajo velikega vpliva na politiko. Dejansko pa manjka to, da bi politika prevzela odgovornost za svoje odločitve, saj so prav te tiste, ki se nato odrazijo v primanjkljaju ali recimo strukturnih neskladjih proračuna. O tem, kaj konkretno zniževati ali pa ne oziroma kako košarico oblikovati, pa je potreben zelo širok konsenz.

Čeprav so vladne stranke v koalicijski pogodbi zelo jasno napovedale omejitev osnove za obračun socialnih prispevkov, na ponedeljkovi razširjeni seji ekonomsko-socialnega sveta o socialni kapici skoraj ni bilo govora. Kako to?

Socialna kapica je nekoliko zahtevnejše vprašanje. Eno je, ko se pogovarjamo o vidikih pravičnosti in kako to ljudje razumejo, drugo pa je fiskalna zgodba.

Nekoliko zamegljeno je, kaj je socialna kapica ter kaj je in ni sociala. Že terminološko se pojavlja problem. Imamo torej socialna zavarovanja, kot so pokojninsko, zdravstveno in za brezposelnost, vendar to niso socialne pravice. Pokojnina, če je socialna pravica, potem ni pravica iz dela v smislu po prispevni stopnji. Potrebna bo razprava o tem, kaj razumemo pod socialo oziroma ali so to tudi omenjena zavarovanja, ki jim jaz rečem institucionalna solidarnost.

Pod socialo si predstavljamo nekaj, kar ni zagotovljeno iz zdravstvene in pokojninske blagajne, socialna podpora se na primer ne financira iz njih. Iz teh blagajn izhajajo le pravice, ki temeljijo na vplačilih.

Sicer pa je socialna kapica po moji oceni škodljiva, prav zato, ker ruši institucionalno solidarnost.

Evropska konfederacija sindikatov je pripravila proteste v 27 državah članicah, tudi v Sloveniji in njeni predstavniki so vladam med drugim predlagali uvedbo davka na finančne transakcije, ustanovitev evropske bonitetne hiše in skupnih evrskih obveznic. Kako omenjeno komentirate vi?

Pergam v to ni vključen, sicer pa gre za že slišano in videno ter je mogoče predlagano tudi z nekoliko zamude. Predlogi nemških sindikatov, ki so največji v Evropi, so namreč že nekoliko drugačni. Oni recimo predlagajo nek model, ko bi z desetimi odstotki obdavčili vse tiste partnerje, ki imajo več kot milijon evrov oziroma petsto tisoč evrov, če gre za posameznike. Sredstva bi namenili v sklad za oživitev gospodarstva za določen čas, potem pa bi jim to vrnili ali pa odpisovali pri davkih. V prvi vrsti gre torej zato, da se oblikuje sklad, ki bo sposoben financirati razvojne projekte. Glede evrskih obveznic, ali rešujejo problem ali ne, je vprašanje, ker gre zlasti za to, po kakšni ceni bo denar.

Dejstvo je, da več kot proizvedemo, ne moremo porabiti. Sam sem veterinar oziroma prihajam iz kmetijstva in noben kmet ni požel več, kot je posejal, čeprav je to odvisno še od marsičesa. Toda če je drugače, je to problem. Dokler se namreč ti inštrumenti uporabijo v premostitvene namene, je to v redu, ko pa to postane sistem življenja za kapitaliste, v smislu zgolj spremembe načina pridobivanja kapitala, zakaj bi se ukvarjal s posameznim delavcem, če lahko pomolzem celotno državo, pa nastane problem.

Kreditni sistem je pač tako naravnan in po mojem bi jih zajela panika, ko bi države uspešno vračale te kredite. Kam pa bi nalagali sredstva? Morate namreč vedeti, da po nekih podatkih obstajajo v finančnih institucijah oziroma knjigah desetkratni družbeni bruto proizvod sveta. Torej mi lahko s financami, ki so danes v teh knjigah, desetkrat kupimo Zemljo. In to je neko neskladje, ki ima svoje posledice in kaže na to, da bo treba najti neke globalne okvirje. Kako pa bo lahko Slovenija ta problem reševala po svoje, je seveda drugo vprašanje. Vsekakor pa menim, da je to treba nekako uravnotežiti. Davek na finančne transakcije menim, da je pošten, če gre za industrijo, ta ne more biti neobdavčena.

V sindikalni centrali Pergam ste kritizirali koalicijsko pogodbo kot temeljni dokument za sprejem ukrepov za izhod iz krize in kot eno najbolj problematičnih in nejasnih poglavij ste navedli trg dela. Kako bi se ga morala vlada lotiti, da bi presegla konkurenco med negotovimi oblikami dela in rednim delom?

Deregulacija vedno odpira prostor, eni temu rečejo tekmovalnosti, jaz pravim iznajdljivosti. Vsekakor pa ni nujno, da je tekma pravična. Danes slovensko in tudi evropsko gospodarstvo trpi zaradi negotovih oblik, ker imajo tisti, ki nudijo gotove oblike, nelojalno konkurenco. Če je strošek pomemben faktor v neki dejavnosti, je zanesljivo nekoliko ceneje imeti fleksibilno obliko dela, pa ne zaradi tega, ker bi bila mogoče na uro cenejša, ampak ker je moč izsiljevanja in položaj delavca bistveno slabši. Odkar se ukvarjam s problemi zaposlenih, se največje težave pojavijo, ko lahko nekdo v dohodek, ki je nekoliko trajen oziroma običajen mesečni priliv, poseže, torej ti ga zniža. V bistvu s tem vzpostavi odvisnost in pri fleksibilnih oblikah je prav to lahko ključno. Od danes na jutri ti lahko delodajalec radikalno poseže v tvoje dohodke.

Kaj vi konkretno predlagate, da se izboljšajo razmere na trgu dela pri nas?

V Pergamu v tistih delih, ko se pogovarjamo z delodajalci, pričakujemo neke kvote, torej da je lahko agencijskih delavcev v nekem podjetju le določen odstotek in nič več, da se regulira zaposlovanje, da ne prihaja do izrinjanj. Razumemo neko fleksibilnost, ampak kot že rečeno, je treba določiti kvote, koliko ljudi je lahko zaposlenih za določen čas, da ni takšnih tričetrt podjetja, ker to ni normalno.

Dejansko gre zato, da se znižuje cena dela in na koncu imamo problem s kakovostjo.

Naša država je povedala, kaj si o tem misli, ko je sprejela zakon o minimalni plači. Rekla je torej, nas cena dela ne zanima, verjetno zlasti zato, ker si želimo dejavnosti, ki ima višjo dodano vrednost in tega s fleksibilnimi oblikami, vsaj ne v tistem osnovnem delu, ne bomo dosegali. Problem agencijskih delavcev pri nas je tam, kjer gre za nizko ceno dela. V razviti tujini pa posredujejo tako tudi inženirje in nekateri ne želijo delati drugače kot tako, saj sprejemajo le projekte, ki so jim zanimivi, in pri enem v treh mesecih zaslužijo za celo leto.

Imate tudi zdravnike, ki v Nemčiji delajo izključno kot svobodni delavci, in s tem ni nič narobe, ampak to je njihova svobodna izbira, ko pa človek nima svobodne izbire in je porinjen v to zaradi cene dela, pa je problem, saj gre že v smeri nekih odnosov, ki smo jih poznali v času fevdalizma ali pa suženjstva.

Glede usklajevanja proračuna me zanima, kam bi se po vašem mnenju morala vlada še osredotočiti? Zgodba s proračunom je zahtevna, zato je pomembno, da si finančni minister vzame čas, pregleda proračune za zadnjih deset let, izračuna indekse, pogleda, kaj se je dogajalo in ali so te spremembe upravičene ter potem selektivno pristopi k zadevi. Če preprosto odrežejo vse na lanski realizaciji, bodo imeli zelo hitro zelo resne težave.

Kaj bi bilo po vašem mnenju treba narediti za odpiranje novih kakovostnih delovnih mest?

Najprej je treba zavarovati tista delovna mesta, ki jih imamo, torej pogledati, kaj posamezne dejavnosti potrebujejo. Sam bi predlagal, da definiramo pet ključnih industrij oziroma panog, v katerih imamo že uveljavljene igralce in pogledamo, kaj potrebujejo, da bodo lahko vsaj še nekaj let zdržali. Recimo, v Pergamu imamo papirno industrijo in te imajo seveda problem s stroški dela, ampak za njih bo v prihodnjih letih ključen problem cena energije in povečana energetska učinkovitost jim lahko prinese konkurenčno prednost, bistveno bolj kot pa fleksibilizacija trga. Njim nič ne pomaga odprtje trga ali olajšano odpuščanje, če potrebujejo inženirja ali vodjo na stroju, ker gre za kompleksne sisteme. Potrebujejo drugačen pristop.

Se vam zdi rok 20. junij za sprejem socialnega sporazuma realen?

Da, če vzamejo naš akcijski načrt in ga podpišejo, enako bi najbrž rekli na vladi, ampak kot že rečeno, ko se pogovarjamo o socialni kapici, je treba zelo veliko pogovora zato, da na koncu vemo, zakaj smo se za nekaj odločili in kaj to pomeni, torej da vsi razumemo vzroke. Danes teorija, ki se ukvarja s političnim vodenjem, poudarja, da je pomembna tudi pot, kako se pride do rešitve in zakaj, ne le rešitev. Tudi če je dobra. Na podlagi tega namreč lahko pozneje opraviš analize, ugotoviš, ali je bilo vse dobro in kako se v prihodnje izogniti določenim pastem.

Torej vzpostaviš kritično distanco.

Zanesljivo. In če želimo to opraviti, se bojim, da bo premalo časa, saj se že pri dokumentu, ki ga je dala vlada na mizo in ga poimenovala Pogodba za Slovenijo, ob tem, ko so koalicijske partnerice eno pogodbo za Slovenijo že podpisale, pojavlja vprašanje, kako to ločiti. In glede na način delovanja koalicije iz preteklih izkušenj je pričakovati, da razmišljajo o tem, da imajo oni rešitve in gre le še zato, da nas prepričajo, da so prave.