Enaki, a tako različni

Evropska unija je z Lizbonsko pogodbo rešila institucionalno krizo, kar se je moralo zgoditi. Na kocki sta bili verodostojnost in resnost držav evropske povezave in njenih voditeljev. Podpis Lizbonske pogodbe je rezultat uspešnega projekta nemško-portugalskega, konec koncev tudi slovenskega predsedovanja EU. Odločitev nemške kanclerke Angele Merkel, ki je ob začetku predsedovanja v začetku tega leta prav pogajanja o institucionalni reformi postavila v ospredje, se ob uspešnem razpletu kaže za pravilno. Ratifikacije v posameznih državah članicah naj tokrat ne bi bile usodne, da se da vse skupaj pospraviti skorajda ekspresno kaže madžarski primer. Nekaj podobnega naj bi v kratkem, v začetku januarja, pokazali tudi slovenski poslanci. Vzpodbudne obljube o širitvi Evropske unije šele s to pogodbo dobivajo resno podlago. Širitev Unije na Zahodni Balkan je ena od pomembnejših, z vidika interesov naše države po mirnem in naprednem, evropskem sosedstvu, pa bržčas ključna prioriteta slovenskega predsedovanja. Gledano z vidika državljana sedemindvajseterice je osrednji dosežek zavezujoča narava Listine o človekovih pravicah, resda ne za državljane Velike Britanije in Poljske, a vseeno. To nedvomno na pravo mesto postavlja institut človekovih pravic in krepi njihov pomen, s čimer se lahko še okrepi veljava in možnost - morda celo nujnost - izvoza tako imenovanega evropskega modela.

Za večji politični odtis EU v svetu je Lizbonska pogodba pogoj, ni pa nujno, da ga tudi prinaša. Ključ do enotnega in tako močnejšega stališča evropske povezave sicer ni v krepitvi položaja zunanjega ministra povezave, temveč v poenotenju pogledov do ključnih tem in težav. Lizbonska pogodba ne rešuje problemov v Uniji in njeni soseščini, ponuja zgolj normalizacijo stanja znotraj povezave, saj se bo ta zdaj menda lahko bolj posvetila osrednjim vprašanjem. Tudi delo slovenskega predsedstva Evropske unije bo namenjeno predvsem izvajanju del, ki so na nek način simbolna manifestacija osrednjih težav sedemindvajseterice. Doseganje enotnosti glede prihodnjega statusa Kosova. Iskanje enotnih pogledov glede energetike in podnebja oziroma okolja. Torej, skupna zunanja in varnostna politika ter vprašanja enotnega gospodarskega nastopa tako navzven kot tudi konsolidiranje stališč navznoter. Socialni in gospodarski pritiski, ki jih prinaša vse starejše prebivalstvo, prinašajo vprašanja, ki iščejo odgovore v tisti drugi lizbonski listini. Namreč, v Lizbonski strategiji.. Štiri ključna področja reform: inovacije, podjetniško okolje, zaposlovanje ter energija in podnebne spremembe. Uspeh Lizbonske pogodbe se bo meril prav z doseženim napredkom in uresničenimi cilji iz Lizbonske strategije.