Bruseljska retorika... Le retorika?

Širitvene zgodbe Evropske unije so dodobra načeta tema. Pričakovanja, ki jih v zadnjih dneh izražajo evropski uradniki in politiki so povezana predvsem z relokacijo evropskega ukvarjanja samih s sabo, ki bo svoj vrhunec doseglo v začetku prihodnjega meseca z vnovičnim irskim referendumom o Lizbonski pogodbi. Ne glede na to, kaj si mislim(o) o postopkih ratifikacije te pogodbe, je očitno za osvežitev povezave nujna. Vsaj za njen institucionalni del ter za prikaz napredka in krepitve sodelovanja. Predsednik Evropske komisije Barroso si v svojih smernicah postavlja retorično vprašanje, ali Evropa želi voditi, vplivati na globalizacijske tokove na podlagi svojih interesov in vrednot, ali pa bo prepustila pobudo drugim in preprosto sprejemala karkoli se izcimi iz nje. Barroso pač ne opleta s čarobno paličico, a ima prav, ko zapiše, da EU potrebuje preobrazbeno agendo. A kaj postaviti vanjo?

Iskanje srednje poti med konsolidacijo navznoter in vitalizacijo navzven je težko, na to kaže tudi očiten razkorak med osrednjima političnima poloma, desnico in levico v državah Evropske unije. Izkupiček pomladanskih evropskih volitev je dal temu razkoraku novo, dodatno podlago, ki presega zgolj vprašanje vrednot. Gre za oblikovanje prednostnih nalog in narave združevanje povezave. Da ta nikakor ni homogen blok, je jasno že prek evrooskupine ali klasifikacij v raziskavah, ki poudarjajo razlike med EU15 in EU 25 ter EU27. Pri čemer je z vidika političnih in gospodarskih kriterijev povsem umestno vprašanje, kako je EU25 z Bolgarijo in Romunijo sploh postala EU27. In to je del problema, s katerim se sooča Bruselj. Ne glede na to, ali si jih sploh želimo ali ne; preprosto ne zmore verodostojne strategije, enotnih pristopov, kaj šele enotnih ciljev. Najbolj jasen izkaz tega je predvsem odnos do Turčije. Z njim se odpirajo vprašanja vrednot, religije, konec koncev tudi imigracij v sociološkem, poudarek sekularizaciji, ustavnosti, človekovim pravicam v političnem in trgovini ali plinovodom v gospodarskem okviru. Ta čas prevladujeta sociološki in politični. V kriznih obdobjih je obrat navznoter naraven, a reakcija bo morala biti tudi bolj proaktivna.

Vprašanje, ali so se takratni vladajoči zmotili, ko so Turčiji obljubili članstvo v Evropski uniji in ji podelili status kandidatke, je neumestno. Bolj pomembno je, kdaj se bodo evropski politiki spravili s svojimi stališči in jasno povedali, ali želijo to “zmoto” popraviti ali jo spremeniti v pravilno odločitev. Podaljševanje trenutnih razmerij in neizrečenih stališč lahko služi zgolj kot povod za slabšanje odnosov s Turčijo, s tem morda tudi z »muslimanskim svetom«, kjer interesov držav EU prav tako ne manjka. Osrednje gonilo evropskega združevanja je vedno bilo trgovanje in iskanje skupnih priložnosti za posamične uspehe. Kar ne more biti v nasprotju s potrebo po jasnem ovrednotenju ciljev notranje konsolidacije, širitvenih načrtov ter skladno s tem po identifikaciji osrednji interesov povezave. Dokler ni jasne podlage in konkretnih pristopov, do takrat bo Barrosovo vprašanje ostalo retorično.