Torek, 3. 2. 2009, 21.38
8 let, 8 mesecev
30 let
»Govorite angleško? Že dolgo je, odkar sem zadnjič govoril angleško«. Prizori na ulicah Teherana so popolna nasprotja tistega, kar slišimo, beremo in česar se bojim(j)o. Veličastna Perzija, jedrski Iran, na živahnih bazarjih in nevarno prometnih cestah dobi povsem drugačno podobo. Pijte čaj ali zam zam colo in kramljajte z domačini. Tradicija zlih misli ob 30-letnici revolucije je že tako krepko načeta, da jo je treba na silo oživljati in ohranjati njeno veličino s ponavljanjem stavkov, ki z realnostjo nimajo nič skupnega. Po cestah se podijo policisti v luksuznih nemških avtomobilih, francoski levčki švigajo levo in desno; Teheran, Širaz, Esfahan ponoči cvetijo. Mlado življenje je na ulici. Kaznovanje notranjih »sovražnikov« zaradi stikov z zunanjimi, vzvišen odnos do prebivalstva, podcenjujoče vrednotenje človeške pameti in svobodnih misli. To so lastnosti režimov, ki svojo moč kažejo z vzpostavitvijo sistemov nagrajevanja kimanja in vestnim kaznovanjem drugod sprejemljive odklonskosti. Ki z načinom vladanja oziroma ohranjanja demonov preteklosti raje uničujejo sedanjost kot, da bi ustvarjali prihodnost. Vsakršen odmik od potrjevanja avtoritete klerikov je razumljen kot sponzoriran od zunaj.
Zdajšnje slabe razmere gospodarske razmere na zahodu, na vzhodu (tudi za Teheran izrazito pomembna Kitajska čuti globalno krizo), pa tudi v sosednjih državah (kjer jih skrbi predvsem nizka cena nafte) v Iranu terjajo visok davek. Ogromne socialne razlike med deli prebivalstva, nakazuje jih že potep po severnem in južnem Iranu, se z nizkimi cenami nafte in zaradi slabe infrastrukture oteženo dobavo zemeljskega plina v Evropo še krepijo. Pomenljivo je, da je islamska revolucija uspela tudi zaradi želje po boljšem, enakopravnejšem življenju, katerega negacijo je ponujal razsipni, odtujeni, prozahodni šah. Ne glede na to, da je v letih »vojne proti terorizmu«, ki je na Bližnjem vzhodu zaradi neposrečenih prijemov bolj kot ne stigmatizirana kot vojna proti islamu, iranski kler glede vpliva močno pridobil, je očitno, da je za preživetje režima in ohranjanje socialnega miru ključno ohranjanje mednarodnopolitičnih trenj, ki upravičujejo pozive k odrekanju in zadržanosti navznoter.
Če bo Barack Obama obdržal ponujeno roko Iranu tudi po zavrnitvi ustavitve bogatenja urana, bo z iranskim vodstvom možno vsaj govoriti. Sicer je res, da utegne dopustitev Iranu, da postane jedrska država (najsi bo to v smislu energije ali orožja) sprožiti val podobnih želja do zdaj neuslišanih v regiji. A ohranjanje »out-out« situacije očitno ne deluje. Prav tako neposredni poskusi spremembe režima in prevrati, ki jih je novodobna zgodovina Perzije zbrala kar nekaj. V zadnjih treh desetletjih je trda roka skrbela, da se to ne bi znova zgodilo. Sankcije, grožnje in drugi ukrepi od zunaj so krepkost prijema zgolj upravičevali. Mlado življenje na ulici pa je za režim najbolj nevarno.