V katere panoge naj se usmeri slovensko gospodarstvo?

Slovenija je v hudi gospodarski krizi. Receptov, kako iz nje, je veliko, vendar očitno je, da ne vemo, katero zdravilo potrebujemo. Katero zdravilo bo najbolje in najhitreje prijelo? Ali pa se ne znamo odločiti in narediti prvega koraka, vzeti prve tabletke. Eno ključnih vprašanj je tudi, ali naj se slovensko gospodarstvo usmeri v določene panoge, se specializira, ali naj Slovenija stavi le na enega paradnega konja ali naj svojo energijo in resurse razprši. "Staviti je treba na hlev in ne na posameznega konja," pravi ekonomist z ekonomske fakultete v Ljubljani Bogomir Kovač. Na Obrtni zbornici Slovenija (OZS) pravijo, da nikakor ne smemo staviti le na enega konja, temveč moramo izrabiti vse naravne danosti in znanja, ki jih imamo na voljo. Usmeritev na več ključnih področij Roberto Biloslavo s fakultete za management v Kopru prav tako meni, da ni pametno staviti samo na eno panogo: "Slovenija mora staviti na več konjev, vendar pa hkrati omejiti svojo strateško usmeritev na nekaj (štiri ali pet) ključnih področij za naslednjih 15–20 let. Tega Slovenija (oziroma njene vlade) vse do zdaj ni naredila in je raje prehajala z enega konja na drugega ali pa je bila povsod malo, kar seveda ni zadostovalo za noben izrazit družbeno-ekonomski napredek, še manj pa za razvoj vrhunske mednarodne špice/področja." Tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, se pravi ministrstvo za gospodarstvo in razvoj, pa so za določeno specializacijo: "Določena mera specializacije je potrebna, da se generira kritična masa znanja in kompetenc ter spodbudijo povezave med posameznimi deležniki (institucije znanja, podjetja). Še zdaleč pa to ne pomeni, da se stavi le na enega konja." EU in OECD zahtevata pametno specializacijo Na ministrstvu za gospodarstvo in razvoj imajo načrt: "V Sloveniji so bila v preteklosti vlaganja v razvoj razpršena tako rekoč po vseh panogah. Izkazalo se je, da za oživitev gospodarstva in doseganje razvojnih ciljev horizontalni ukrepi ne zadostujejo. Potrebna so bolj usmerjena vlaganja, ki dosegajo neko kritično maso in upoštevajo priložnosti, dosežene kompetence in zmogljivosti, naravne danosti, pa tudi pretekla vlaganja." Prav o tem govori tudi t. i. koncept pametne specializacije, ki se razvija v okviru EU-ja in OECD-ja. V skladu s tem bolj usmerjena vlaganja v razvoj in torej določeno mero specializacije od nas zahteva tudi Evropska komisija. Kot so nam povedali na ministrstvu za gospodarstvo in razvoj, je eden od predpogojev za črpanje evropskih sredstev v naslednji finančni perspektivi EU 2014–2020 tudi priprava Strategije za pametno specializacijo. "Ciljanje panog je nesmiselno" Ekonomist Bogomir Kovač ni povsem enakega mnenja: "Načeloma je z makroekonomskega stališča ciljanje panog nesmiselno. Z makroekonomskega vidika moramo ustvariti pogoje za kakršnekoli igralce. Najmočnejši, najhitrejši, najuspešnejši potem uspejo. Tu ne mislim samo na davčno okolje, ampak morajo podjetniki čutiti prijazno okolje, kot je malo administrativnih ovir, podpora za skupne nastope, podpora za skupne prodore na tuje trge …" Inovativno presegati meje posamezne panoge in te povezovati Roberto Biloslavo pa ima konkretne predloge za usmeritev slovenskega gospodarstva. Po njegovem mnenju so panoge, ki Sloveniji lahko prinesejo dodano vrednost, turizem, logistika, ekogradbeništvo, kmetijstvo, lesna in pohištvena industrija ter nišna visoka tehnologija (farmacija, nanotehnologija): "Vendar bolj kot usmeritev v katerokoli izmed teh panog posamično, je treba premisliti, kako inovativno presegati meje posamezne panoge in te povezovati. To je ključ do uspeha." Prevladati pa mora logika razvojnih jeder, ki se ustvarjajo od spodaj navzgor O povezovanju oziroma mreženju govori tudi Kovač: "Obstajajo sicer komparativne prednosti, ki jih Slovenija ima. Prevladati pa mora logika razvojnih jeder, ki se ustvarjajo od spodaj navzgor, s postavljanjem določenih mrež. Lahko pa potem podpiramo določene mreže, ki imajo močna podjetniška jedra." Kovač tudi meni, da samo področje ni tako pomembno: "Pomembni so stopnja rasti, stopnja globalizacije, razvojni potencial … Na podlagi tega se pride do mreženja. Ne morete pa od zgoraj navzdol ciljati, kaj je dobro. Pomembno je mreženje in ne samo posamezna točka, kjer blesti zgolj eno samo podjetje, ampak sta pomembna širša mreža, širši krog dobaviteljev." Kje so naše prednosti? Ali Slovenija sploh ima prednosti, ki bi jih veljalo še posebej izpostavljati? Na OZS-ju menijo, da so prednosti slovenskega gospodarstva v velikem številu majhnih in mikro podjetij in večina od teh je družinskih. Ta podjetja so namreč fleksibilnejša na trgu in zato lažje preživijo krizo. Ko se bo gospodarski trend obrnil, pa bodo prav ta podjetja zagotovila številna nova delovna mesta. Majhnost je v tem pogledu torej tudi prednost. Geografska lega kot prednost Biloslavo stavi na izrazito ugodno geografsko lego: "To je tako z vidika narave (les, voda, reke, morje in naravne lepote) kakor tudi logističnih poti tipični primer tistega, kar strokovno imenujemo temeljna/ključna zmožnost." Te prednosti pa lahko odpirajo paleto možnosti, ki gredo od zelenega turizma, zdraviliškega turizma, doživljajskega turizma, poslovnega turizma, športnega turizma … vse to v povezavi s tradicionalno, lokalno in sezonsko hrano in pijačo. Les in voda Les je obnovljiva surovina, ki je popolnoma v sozvočju z idejo trajnostnega razvoja. Ima pa Biloslavo še eno idejo: "Druga neprecenljiva vrednost so reke in pitna voda. Prve lahko uporabimo za obujanje tradicije mlinov (kulturni turizem) in za male pretočne elektrarne. Pitno vodo pa bi lahko tudi izvažali – pa ne v plastenkah, ampak v steklu –, predvsem pa jo moramo zaščiti pred brezvestnim onesnaževanjem. Treba je izkoristi naravne danosti, kajti le te nas razlikujejo od vsake druge države na svetu." OZS: Investicije v ekološko obnovo objektov Kljub temu pa smo hoteli dobiti tudi nekaj konkretnih odgovorov. OZS nam je poslal naslednji odgovor o tem, v katere panoge naj svojo energijo usmeri Slovenija: "Poleg turizma in lesnopredelovalne industrije bi bilo po naši oceni investicije treba usmeriti v ekološko obnovo objektov. Na ta način bi okrepili gradbeništvo in z njim povezane dejavnosti – krovstvo, fasaderstvo, elektrodejavnosti, izolaterstvo, pohištveno panogo … Učinki tovrstnega ukrepa oziroma investicije pa bi bili takojšnji. Seveda pa bi morali že s samo zakonodajo malim in mikro podjetjem omogočiti, da lahko konkurirajo pri tovrstnih razpisih za ekološko obnovo objektov." Praktično enak odgovor nam je zaupal tudi Bogomir Kovač: "Če pogledamo v Avstrijo in severno Italijo, potem vidimo, da je njihov koncept lesnopredelovalne industrije grajen na malem in srednjem podjetništvu in povezovanju. Pri nas je nek napredek pri lesenih hišah in stavbnem pohištvu, zato bi ta del lahko izkoristili za energetsko obnovo na državni ravni, to bi lahko bila državna strategija. Imamo velik potencial v gozdu, traja lahko 10–20 let, je zeleni program, hkrati pa omogoča oživitev storitvene dejavnosti. Imeli bi krovni projekt, s čimer bi se začela razvijati mreža malih in srednjih podjetij." Zakaj se tovrstni projekti pri nas skoraj nikoli ne izvedejo? Čeprav se zdi predlagani projekt izjemno preprost in tak, v katerem bodo vsi zmagovalci, se verjetno kmalu ne bo zgodilo nič oprijemljivega. "Težava Slovenije je v tem, da ni odločitve. V nobenem primeru se ne znamo odločiti. Delamo strategije za Bruselj, pa delamo strategije malo za nas, ampak jih ne izvajamo. Projekti morajo biti nacionalni, odločiti se moramo, kako in kaj, ter to potem profesionalno voditi. Imamo pa tudi velike težave s koordiniranjem, sodelovanjem. TEŠ 6 je tipičen primer slabega vodenja projekta, če pustimo ob strani, ali je tak projekt potreben ali ne, je dejstvo, da je voden katastrofalno," razloge za tako stanje vidi ekonomist Bogomir Kovač. Navidezni potencial lesnopredelovalne industrije Bogomir Kovač pa je opozoril na še eno pomembno dejstvo: "Pri lesnopredelovalni industriji imamo neki navidezni potencial, saj imamo veliko gozda. Ampak nimamo mreže, ki se razvije iz tega. Tradicionalno lesno industrijo smo izgubili, kot smo izgubili gradbeništvo in zdaj izgubljamo tekstilno industrijo. Slovenija je v zadnjih dvajsetih letih doživela deindustrializacijo. Tradicionalne panoge so propadle, rojevajo pa se novi razvojni centri."