Nedelja, 26. 1. 2020, 14.13
4 leta, 10 mesecev
Poklici (11.): Terapevtka za konje
"S konji je lažje delati kot z ljudmi" #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,30
9
Konji so jo močno pritegnili že v otroških letih, zato je Tjaša Kersnik Pirman vedno vedela, da želi početi, kar počne danes. Ta poklic je spoznala šele v Angliji, kjer je delala in se učila po gimnaziji. Ko je v Sloveniji začela terapije, je potrebovala kar nekaj časa, da so ji ljudje začeli zaupati, a danes, ko lahko svoje rezultate pokaže in vest o njih potuje od ust do ust, je polno zasedena. Počne, kar ima rada, zato tega ne dojema kot službe, največ pa ji pomeni, ko ji lastniki povejo, da je po njenem obisku s konjem veliko bolje.
Pri Tjaši doma so sicer imeli živali in vse je imela zelo rada, a konji so se ji že od nekdaj zdeli nekaj posebnega. Opravila je začetni tečaj jahanja, na katerem se je naučila osnov, nato pa pomagala pri lastnikih konj v bližini in pri njih veliko delala, da je lahko jahala.
Ker so lastniki konj, ki jim je pomagala v najstniških letih, veliko tekmovali, si je tudi sama zelo želela imeti svojega konja in tekmovati, a tega si starši niso mogli privoščiti, zato je to sprejela. Danes ji je veliko bolj všeč to, kar počne.
"Imeli so kobilo, ki je bila sicer zdrava, a ni hotela več skakati. Z njo sem jahala in skrbela zanjo, nato pa so jo hoteli prodati. Bilo mi je grozno, zato smo skupaj z babicami in dedki zbrali denar in jo kupili. Želela sem poskusiti in rekla, da jo bom kasneje že sama prodala naprej, če ne bo šlo, a nikakor nisem mogla sprejeti misli, da bi jo kupil kdo od ljudi, ki so prihajali na ogled, a niso imeli dosti znanja o konjih," pripoveduje Tjaša.
Pred 17 leti je tako Bela postala Tjašina. Danes je stara že 29 let in še vedno sta skupaj. Mama ji je kasneje povedala, da so za kobilo zbrali denar tudi zato, da je naredila maturo, saj jih je skrbelo, da bi ji bilo zaradi prodaje Bele tako hudo, da se ne bi učila.
Vsi so ji govorili, da zgolj od konj ne bo mogla živeti, a jim zdaj dokazuje nasprotno.
Vsi so ji govorili, da zgolj od konj ne more živeti
Po gimnaziji si je vzela leto dni časa za razmislek o tem, kaj želi početi. Kot pravi, ni želela iti na študij prava ali ekonomije, kot je to storilo veliko tistih, ki še niso vedeli, kaj želijo.
"V tem času sem bila dva meseca v Angliji in se spet vrnila domov. Ker sem ugotovila, da je edino, kar si želim početi, delo s konji in da če si tega želim, ne morem ostati doma, sem se malo pred dopolnjenim 19. letom vrnila v Anglijo," pripoveduje Tjaša, ki je nato tam ostala pet let.
"Saj takrat, ko sem šla, nisem vedela, koliko časa bom tam, a včasih je tako, da je treba sprejeti tudi kakšno težko odločitev, pa se nato že nekako izide, ne moreš vsega načrtovati. Tudi za domače to ni bilo lahko in vsak mi je rekel, da od konj ne morem živeti. Vem, da so me želeli le obvarovati," se spominja Tjaša.
Video: To je preprosta in koristna vaja, ki jo lahko preizkusite pri svojem konju
Z Ario jaha, z njo občasno tudi tekmuje v skakanju, čeprav je tega zdaj manj, odkar čas namenja tudi starševstvu in študiju.
Marsikdo lahko živi od konj, razlika pa je v izbiri cilja
Danes meni, da lahko marsikdo živi od konj, razlika pa je, ali želiš delati za konje, jim pomagati in od tega živeti ali gledaš zgolj na svoj zaslužek.
"Velika razlika je v tem, ali boš ti za konje najprej dobro poskrbel in delal pravilno ali pa, na primer, konja prodal prvemu, ki ti bo zanj dal veliko denarja," razmišlja Tjaša.
Belo je po treh mesecih življenja v Angliji pripeljala za sabo. Če je ne bi, bi se vrnila veliko prej. Tam se ji je rodila Aria, kasneje pa v Sloveniji še Kolibri. Letos bo Aria stara 13, Kolibri pa šest let.
Preden se je Tjaši rodil sin, sta z Ario zmagali na amaterskem državnem prvenstvu, zdaj je skakanja manj, a tudi zanjo skrbi s svojimi terapijami.
"Odločila sem se, da želim za konje narediti nekaj dobrega"
"V Angliji sem zelo kmalu začela delati z gospodom, ki sicer ni imel neke formalne izobrazbe, a so ga tam vsi klicali The Magic Man (v prevodu čarodej, op. a.), ker je pri konjih rešil težave, ki jih nihče drug ni znal. Bil je zelo poseben in ni bilo vedno lahko, a vsak dan v treh letih z njim sem se od njega zelo veliko naučila," pripoveduje.
Čeprav je v Anglijo odšla z željo, da bi jahala, se je kasneje odločila drugače. "Odločila sem se, da ne želim živeti od konj, temveč za konje in v prvi vrsti zanje narediti nekaj dobrega," pripoveduje in doda, da je v tem videla veliko več koristi kot v tem, da bi se naučila boljšega jahanja in tekmovanja.
Video: Zakaj se pri konjih pojavijo težave
Danes izvaja terapije za konje. Kot pravi, gre za manualno terapijo, uporablja pa različne tehnike. Lotila se je tudi priznanega študija osteopatije v Nemčiji, trenutno je nekje na polovici, čez približno leto in pol bo tudi uradno osteopatinja.
"Po mojem mnenju osteopatija najbolj celostno obravnava konja. To počnem že 15 let, a vedno se pojavijo tudi primeri, ko ne veš, kaj še bi lahko naredil. Več ko imaš orodij za pomoč, več lahko narediš. Ko sem našla ta program osteopatije, se mi je zaradi same zahtevnosti najprej to zdelo nemogoče in neizvedljivo, a ko se lotiš, že nekako gre," pove Tjaša.
"Veliko stvari sem se naučila, za veliko stvari sem ugotovila, da jih že znam, znam pa zdaj to, kar sem vedno počela, tudi veliko bolje razložiti in mi je všeč," pove Tjaša.
Najpogosteje pri konjih opaža težave s hrbtom, križem in vratom
"Konji nekoč niso bili mišljeni za jahanje ali kakršnokoli delo, ki ga od njih zahtevajo ljudje. Posledično in tudi zato, ker ne živijo v okolju, v katerem naj bi živeli, imajo lahko veliko težav. V telesu imajo veliko napetosti. Ko se jih jaha, se jih pogosto ne jaha prav in tudi ko se jih jaha pravilno, se lahko ob večjih obremenitvah pojavijo težave. Tako kot pri nas, ko nas boli hrbet ali vrat, je tudi pri njih," razloži Tjaša.
Najpogosteje opaža težave s hrbtom, križem in vratom. To se opazi tako, da jih boli, ali pa se to vidi v njihovem načinu gibanja.
"Konj naj bi se v vratu toliko ukrivil, da se lahko popraska po riti ali stegnu, to je običajno, a včasih se konj sploh ne more obrniti, pa lastniki tega ne vidijo kot problem in za konja preprosto mislijo, da tak pač je," na primeru pojasni Tjaša.
Lastniki včasih ne morejo verjeti, kaj vse ji dovolijo njihovi konji.
Ljudje jo pokličejo, ko opazijo, da je s konjem nekaj narobe
Kot pravi, lahko pri vsakem konju odkrije kakšno napetost. Ta je lahko minimalna, lahko pa je tudi huje in konji začnejo šepati. "V osnovi gre za to, da se konji lažje in bolje gibljejo. Da vzpostaviš tako stanje, da jim povečaš gibljivost, da se lahko gibljejo brez bolečin in so potem tudi boljši v športu oziroma pri tem, kar počnejo," pove Tjaša.
Ljudje jo običajno pokličejo, ko opazijo, da je s konjem nekaj narobe. Pri tem ni nujno, da šepajo, opazijo pa, na primer, da se konj v eno stran obrne veliko težje kot v drugo ali da ni takšen kot običajno, da je njegovo gibanje omejeno kako drugače.
"V idealnem svetu bi me lastniki poklicali, ko je s konjem vse v redu, pa bi jih pregledala enkrat ali dvakrat letno. Če ne bi bilo kakšnih posebnih napak ali poškodb, bi bili konji nato v redu. Saj so ljudje, ki to delajo na tak način, tudi takšni, ki želijo vsak mesec preveriti, ali je vse v redu, so pa tudi takšni, ki zelo dolgo čakajo, preden pokličejo, in sploh ne opazijo, da je s konjem kaj narobe, dokler ta ne hodi le še po treh nogah," pove Tjaša.
"Še vedno veliko ljudi ne ve, kaj vse se da doseči s takšno terapijo."
Pred desetimi leti so jo ljudje gledali čudno, danes zaupajo rezultatom
Pet let je delala v Angliji, zdaj pa je že deset let, odkar se je od tam vrnila in terapije izvaja v Sloveniji. "Pred desetimi leti so me ljudje res gledali čudno ali pa so si težko predstavljali, da jim lahko pomagam. Danes je to precej drugače. Po desetih letih se sicer še najdejo taki, ki v ta način ne zaupajo, a to je tudi dovolj dolgo obdobje, da se pokažejo rezultati. Beseda o tem se širi od ust do ust, poleg tega pa tudi nisem več edina, ki se s tem ukvarjam. Več nas je in to se tudi vedno bolj priznava," pove Tjaša.
Opaža, da se lahko v Sloveniji predvsem trenerji zelo hitro počutijo ogrožene, če jim pove, da s konjem nekaj ni v redu. To pripisuje splošnemu pomanjkanju znanja in tradicije pri nas.
Video: "Konji nam vse pokažejo"
Ker je bila ob prihodu iz Anglije stara okoli 24 let, ji pogosto niso zaupali tudi zaradi njene mladosti. Opaža tudi, da so za Slovence še vedno boljši strokovnjaki iz tujine kot domači. A kljub vsemu vztraja. Pred desetimi leti je začela delati s konji svojih prijateljev in znancev, po petih letih se je krog strank močno razširil, zdaj, po desetih letih, pa je redno zasedena in ji ljudje zaradi referenc zaupajo veliko bolj.
"Gre tudi za to, da je to nekaj novega, in pri novostih vedno traja nekaj časa, da pridobiš zaupanje ljudi. Pri takšnih stvareh vedno delaš na dolgi rok," pravi Tjaša.
Pri konjih je vsak dan, večkrat na dan.
"Tega ne moreš delati, če ti je za konje vseeno"
Tjaša pravi, da je to delo, ki ga ne moreš opravljati, če ti je za konje vseeno, zato se je pogosto zaradi njih veliko obremenjevala. Predvsem zaradi konj, pri katerih ji lastniki niso verjeli, da je opazila težave. Ko se je srečevala s skeptičnostjo drugih, je morala biti po eni strani zelo trdna.
"Tudi danes kakšni sploh ne opazijo razlike po terapiji, zato lahko hitro malo podvomiš. Nekateri lastniki ti sploh ne javijo, da je s konji bolje, od nekaterih izveš šele čez nekaj let, ko si spet pri njih, da je prvič zelo pomagalo. Kakšnim tudi ne moreš pomagati, ker so poleg teh s konjem še drugi, hujši problemi ali pa ljudje z njimi še naprej delajo narobe. Predvsem ne smeš stvari vzeti osebno, kakor sem jih včasih sama," pove Tjaša, ki ima danes večje zaupanje vase zaradi konj, ki jim je zelo pomagala.
"Nekako sem ves čas vedela, kaj bi počela, še preden sem spoznala, da to obstaja – prvič sem to videla v Angliji," pove Tjaša.
Delo s konji je zelo zanimivo in vsakič drugačno, pove. Zdaj dela nekaj, kar ima rada, in tega ne dojema kot službe. "Vesela sem, da sem se naučila dovolj, da jim lahko pomagam, in ne predstavljam si, da bi počela nekaj drugega. Težko si predstavljam, kako je delati nekaj, kar te ne veseli. Sicer na koncu to pomeni, da delaš prav ves čas ali o tem ves čas vsaj razmišljaš, a ne bi zamenjala tega za nič drugega," pove Tjaša, ki meni, da če delaš nekaj, kar te veseli, sčasoma spoznaš, da zaslužiš dovolj. Ne predstavlja si, da bi delala nekaj, kar ji ne bi bilo tako všeč, le zato, da bi veliko zaslužila.
Pri konjih se zelo pozna razlika med tem, ali redno hodijo v izpuste in se veliko gibljejo ali so cele dneve znotraj, razlaga Tjaša.
Konjem se zelo pozna, ali so čez dan v boksih ali v izpustih
"Ko sem pred dvajsetimi leti začela jahati, so imeli praktično vsi, ki sem jih poznala, konje v boksih večino dneva, razen v tistem času, ko so z njimi delali. Tudi pri moji Beli je bilo tako na začetku. Pri svojih 12 letih je bila večinoma v boksu, zato me je prvič, ko sem jo spustila na pašnik, skrbelo, kako jo bom ujela, pa ni bilo težav in se je vrnila," razlaga Tjaša, ki pri konjih, ki so veliko v boksih, opaža, da so zato nekoliko apatični ali tudi nervozni. To, da so konji večino časa zaprti, opazi tudi na njihovem telesu.
"Ko delaš s konji, je dobro, da imaš stvari v glavi razčiščene"
Kot pravi, je res, da konji zelo čutijo, kako se človek počuti, a lahko po drugi strani, če imajo veliko negativnih vplivov, to tudi nekoliko blokirajo.
"So konji, ki so v šolah jahanja zelo obremenjeni in se ne počutijo dobro, a njihova slabost je, da so zelo ustrežljivi in vedno naredijo vse za človeka. Morda jim je zelo težko, pa se ne bodo uprli, ker so v sebi še vedno nekako plašni in podredljivi," pove Tjaša.
Če delaš s konji, je dobro, da imaš stvari pri sebi razčiščene, ne pa, da imaš takrat veliko stvari v glavi, meni Tjaša.
"So ljudje, ki imajo zelo stresno službo in niso v redu, pa gredo h konjem zato, da se sprostijo, a konji te občutke od njih prevzamejo. Ljudje se sploh ne zavedajo, da od njih velikokrat prevzamejo njihove težave, saj so zelo dovzetni," opiše Tjaša, ki se je zelo navadila nanje in zna zelo hitro prepoznati, kakšen pristop mora ubrati, da se konju lahko približa.
"Konji so posebni, vsak ima čisto drugačen karakter," pravi Tjaša.
Lastniki so zelo presenečeni, ko vidijo, kaj vse ji konji dovolijo
"Ni še bilo konja, s katerim ne bi mogla delati, so pa bili taki, pri katerih sem morala biti previdna in sem potrebovala malo več časa, da sem pridobila njihovo zaupanje. Po drugi strani imaš tudi konje, ki so problematični, pa je zanimivo, kako hitro so ugotovili, da jim hočem pomagati. Včasih lastniki ne morejo verjeti, da mi konji pustijo kakšno stvar, za katero so prepričani, da mi je ne bi," pove Tjaša.
Kot pravi, so konji glede tega zelo pametni, saj hitro dojamejo, zakaj je prišla. Lahko jih nekaj tudi zelo boli in jim ni prijetno, ko dela z njimi, a hitro ugotovijo, da je bolje, in ji pustijo, da dela naprej.
"Takoj se odzovejo. Če jim odleže in se neka napetost sprosti, se začnejo oblizovati, pogosto začnejo zehati. Sicer pa včasih rečem, da je s konji veliko lažje delati kot z ljudmi," se smeji Tjaša.
Zelo veliko ji pomeni, da ima svoje konje blizu doma
Zelo veliko ji pomeni, da ima konje tako blizu doma. Vsako jutro se odpravi na ježo, pri njih je vsaj dvakrat dnevno in mimo se pelje, ko gre od doma, da preveri, ali je vse v redu.
So na hribu, kakšen kilometer od hiše, zato je pri njih, kot bi mignil. Čeprav je zelo srečna, da je tako, pa so njene sanje, da bi imela manjšo kmetijo in bi konje lahko gledala kar iz svoje dnevne sobe. Prostor, kjer so, pripada njeni sestrični in zelo je srečna, da se dobro razumejo in ima to možnost.
"Trenutno imam tri. Če ne bi bili dogovorjeni tako, kot smo, si jih ne bi mogla privoščiti, saj bi sicer v nekem klubu mesečno plačevala vsaj 250 ali 300 evrov za enega konja, kje tudi 450," pravi Tjaša.
Vsak konj s seboj prinaša veliko odgovornost
Ne glede na to, koliko je konj vreden, prinaša s seboj veliko odgovornost, saj so stroški veterinarja pri vseh visoki.
"Pri konjih so cene takšne kot pri avtomobilih – lahko gre za konja, ki je vreden 500 ali pet milijonov evrov, stroški pa so lahko, ko je kaj narobe in pride veterinar, tudi pri 500 evrov vrednem konju takoj okoli 1.500 evrov. Na to ljudje pozabljajo. Marsikdo si omisli konja in se mu to dobro zdi, nato pa nastanejo stroški. Marsikje je tudi premalo znanja in so konji na koncu reveži. Ali pa še čisto premajhnim otrokom kupujejo ponija. To ni tako preprosto," pravi Tjaša ter doda, da z veliko odgovornostjo prideta tudi primerna skrb in spremljanje tega, kako se konj vede in giblje.
Zagovarja predvsem preventivo in pravočasno nagovarjanje težav, ki jih opazimo. Močno si želi, da bi ljudje spoznali, kako veliko se lahko naredi s takšnimi terapijami, kot jih izvaja sama, še preden se pojavijo hujše težave in poškodbe.
Za Tjašo ni težjega kot to, da vidi konja z bolečinami, ki mu pri težavah ne pomaga nihče.
Oglejte si vse utrinke z obiska pri Tjaši Kersnik.
9