Ljubitelji piva, pozor, nova svetovna pivovarska vojna na vidiku

Dejstva govorijo, da je pivo, tretja najbolj priljubljena pijača takoj za vodo in čajem, najbolj priljubljen alkoholni zvarek sveta. Prvakov v njegovem pitju je najbrž toliko, kolikor je lestvic, ki se lotijo meritev, kateri narod ga največ pretoči po grlih. Tista iz leta 2012 s skoraj 150 litri popitega piva na leto na prvo mesto postavlja Čehe – na prebivalca, jasno –, sledijo jim Avstrijci in Nemci, ki kalno-grenke vode iz ječmena in kvasa s povprečno petimi odstotki alkohola popijejo skoraj za tretjino manj.

Popivali naj bi že v neolitiku Prvič naj bi se ga s pivom morda nacedili že v neolitskem Egiptu, neizpodbitno zagotovo pa v Hamurabijevem obdobju nekaj tisočletij pozneje, razkriva kopanje po zgodovini pitja, ki iz slavnega antičnega zakonika navaja pasus o tem, kako je treba skrbeti za proizvodnjo in distribucijo piva. Postava slavnega mezopotamskega vladarja naključju ni prepuščala niti pravil čaščenja Ninkasi, boginje piva, ki je bedela nad to omamno pijačo.

Tisočletja pozneje je pivovarstvo globalni posel, ki na račun milijonov hektolitrov litrov pijače s peno obrača finančne milijarde.

Slovenci po pitju piva 13. na svetu Slovenci smo pivovarski obrat dobili leta 1825. Kar danes poznamo kot Pivovarno Laško, je pred skoraj dvesto leti kot obrtno pivovarno v Valvasorjevem špitalu zasnoval Franc Geyer. Ljubljančani so morali na svojo varilsko različico čakati skoraj 40 let dlje. Družina Kozler si je za lokacijo izbrala Spodnjo Šiško, ob točki, ki je imela dober dostop do neobhodne sestavine za proizvodnjo piva – vode.

Morda je prav bližina dveh velikih pivovarn v Slovencih vzbudila pivsko mrzlico. Narod danes velja za kar konkretne porabnike piva, kar nas na prej omenjeni lestvici pivskih užitkarjev z 80 litri na leto postavlja na 13. mesto. Nič drugače kot drugod po svetu je pivo danes tudi v Sloveniji obvezna sestavina družabnih srečanj, spremljanja športnih dogodkov, številni se doživetju prepustijo z romanjem na bavarski Oktoberfest, kjer v megalomanskih vrčih obiskovalcem nasmeške delijo prsate strežajke v tradicionalnih jelenovih opravah.

Slovenci pred desetletjem prvič vidimo, kako izgleda pivovarska vojna Če smo Slovenci svoji največji pivovarni dobili v 19. stoletju, smo morali na prvo pravo domačo pivovarsko vojno čakati še stoletje in pol.

V Laškem se je leta 2000 pojavila zamisel, da bi pod okriljem holdinga zbrali cvet domače pijačarske industrije. Del načrtov, da naj bo vse pod eno streho, je bila tudi Pivovarna Union, največja tržna tekmica laščanov. Zamisel so ti začeli uresničevati leto pozneje, ko so skupaj z Radensko odkupili del Pivovarne Union, zgodbo pa 2005 sklenili s 95-odstotnim lastniškim deležem v ljubljanskem podjetju. V vmesnem obdobju je Slovenija spremljala pravi hmeljarski spopad s tujci na eni strani (belgijski Interbrew je kupil skoraj polovični delež Pivovarne Union) in besedno zvezo nacionalni interes, s katero so v Laškem s pridom igrali na čustvene strune javnosti, na drugi.

Pivovarna Laško, zadnja leta vpletena tudi v medijsko lastništvo Dela, Večera (tega so julija prodali podjetju Dober večer) in Radenske (najuspešnejšega podjetja v skupini, ki čaka na prodajo), je pred dnevi dobila strateški načrt za prihodnjih nekaj let, pričakuje pa tudi dokapitalizacijo v vrednosti 75 milijonov evrov, ki bi jo bodoči vlagatelj pozneje lahko nadgradil s prevzemno ponudbo.

Čigav je budweiser Pivovarske vojne sicer v svetu niso nič novega, nobena skrivnost ni niti, da so vse tako ali drugače povezane z denarjem.

Že več kot stoletje se vleče prepir, povezan z uporabo pivovarskega izdelka budweiser. V njem se s tožbami že od leta 1907 obstreljujeta danes ameriško-belgijska multinacionalka Anheuser-Busch In-Bev ter pivovarni iz Čeških Budjejovic.

Začelo se je leta 1876, ko so Američani prvič trgu ponudili alkoholno varjenko z imenom budweiser, Čehi pa so to storili dve desetletji pozneje. Dovolj pozno, da imajo Američani to ime za svojo iznajdbo. Med proizvajalci na obeh celinah je trenutno odprtih več deset pravnih front, bistvo vseh se vrti okoli imena.

Ko ni več prostora za rast, stegni prste po konkurenci A na vidiku je morda še nekaj večjega in usodnejšega. Da na svetovnem pivovarskem trgu niti za trenutek ne namerava spati, dokazuje že omenjeni Anheuser-Busch In-Bev (Bev), največji pivovar sveta (poleg pravno sporne znamke Budweiser svetu med drugim ponuja grenki napitek znamke Stella Artois), ki naj bi imel velike prevzemne načrte, ki segajo vse do pripojitve drugega proizvajalca piva na zemeljski obli, britanskega SABMillerja. Čeprav Anheuser-Busch In-Bev proda skoraj petino vsega piva na svetu in pobere slabo tretjino vsega dobička, ki ga navrže pivovarski posel, se je zdaj znašel pred oviro, ki je ne more preskočiti: na pretežno razvitih trgih, kjer je maksimiral prodajo, nima več prostora za organsko rast, zato priložnost vidi v napadu na konkurenco.

Bevu preglavice povzročajo razmere v Severni in Južni Ameriki. S porabniki na brazilskem trgu, enem od glavnih za kovanje zaslužkov družbe, je trenutno križ, rast sedmega največjega gospodarstva sveta je upehana, žepi brazilskih porabnikov pa zaradi pravkar končanega svetovnega prvenstva izčrpani. Za nameček prvemu pivovarju sveta v ZDA kljubuje srdita konkurenca malih proizvajalcev piva, ki mu s svojimi butičnimi izdelki odžirajo del pričakovanega dobička. Pred 30 leti je onstran luže lastne pivske zvarke ponujalo komaj sto malih pivovarjev, danes je po statistiki, ki jo navaja The Economist, teh več kot tri tisoč. Več kot dovolj, da mešajo štrene v dobiček usmerjeni multinacionalki.

Zakaj ravno SABMiller Priložnost za širitev zato ameriško-belgijska družba razumljivo vidi v britanskem podjetju, ki je pravzaprav v marsičem njeno pravo nasprotje. Varilnice in polnilnice piva ima v 15 afriških državah, po zaslugi partnerstva s francoskim Castellom je SABMiller prisoten še v 21 drugih državah sveta. Še en dober razlog, da se Bevu cedijo sledijo sline po SAB Millerju, je, da ta kar 70 odstotkov prihodkov od prodaje ustvari na razvijajočih se trgih, kjer množice pivcev še niso popolnoma profilirane, zato ugiba, da s ciljno usmerjenimi prijemi boj zanje morda ne bi bil tako težak kot na razvitih trgih. A tudi če bodo prevzemni apetiti Anheuser-Busch In-Beva po prevzemu londonskega pivovarja na koncu uresničili, vrsta zahtevnih nalog, ki ga čakajo, ne bo veliko krajša. SABMiller že zdaj velja za precej vitko podjetje, za nameček je tudi večje in kompleksnejše od vsega, kar je Bev doslej vzel pod svoje okrilje, našteva The Economist. Dodatno zagato bi lahko pomenilo preprosto dejstvo, da nekateri trgi prisotnosti dveh pivovarskih velikanov niti ne bi prenesli.

Na vidiku veliki prevzemi Razgledovanje Anheuser-Busch In-Beva po svetovni pivovarski krajini sicer ni edina mogoča združitev, ki je (bila) na vidiku v zadnjem obdobju. Tudi SABMiller sam je pred nedavnim želel odigrati vlogo prevzemnika, a so mu lastniki nizozemskega Heinekena, tretjega največjega pivovarskega podjetja na svetu, dali jasno vedeti, da si novega gospodarja ne želijo.

Čeprav se zdi mamljiva tarča, je skoraj iluzorno pričakovati tudi, da bi komu uspelo prevzeti danski Carlsberg (podjetje grla pivcev uspešno hladi s tržnimi znamkami Carlsberg, Tuborg in drugimi), ki ga obvladuje ustanova z enakim imenom in za katero je misel, da bi se odrekla četrti pivovarni sveta, na meji bogokletnosti.

Kaj torej ostane Britu? Tako Carlosu Britu, stiskaškemu šefu Anheuser-Busch In-Beva, ki slovi po tem, da svojim direktorjem ne privošči službenih avtomobilov, sam pa menda nima nič proti temu, da se namesto razkomotenja v razkošni in udobni loži na poslovnih poteh raje drenja v ekonomskem razredu letala, ne ostane dosti drugega, kot da za prevzem prvega tekmeca čim prej zbere potrebnih 90 milijard evrov (121 milijard dolarjev) in se osredotoči na svojo morda najlažje osvojljivo tarčo.

Potem ga čaka še težji del posla: prepričati Afričane, da bodo vzljubili Budweiser, napovedujejo pri The Economistu.