Kraljič: Računam, da bo zmagala zdrava pamet

Slovenija je v tujini izgubila verodostojnost, zato nas ocenjujejo kot državo, v kateri nismo sposobni najti skupnega jezika v teh kriznih časih, meni Peter Kraljič. Svetovljan,podjetniški svetovalec, znanstvenik, dolga desetletja dejaven v različnih industrijskih panogah in dolgoletni direktor globalne svetovalne hiše Mc Kinsey & Co., Inc., je tudi v intervjuju za Planet Siol.net brez dlake na jeziku. "Mi se vračamo nazaj na Balkan in če bomo tako nadaljevali, lahko pademo tudi v grški scenarij," opozarja Kraljič. Slovenija nezadržno tone. Recesija in kriza sta naredili svoje, bonitetne ocene padajo, bonitetne agencije kar tekmujejo v zniževanju našega ratinga … Postajamo problem EU? Res je. Slovenija že dolgo tone, zlasti kar zadeva konkurenčnost našega gospodarstva. To je problem, o katerem premalo govorimo. Na področju konkurenčnosti tonemo že štiri, pet let. Bili smo na 25., zdaj smo na 52. mestu. Nižanje bonitetnih ocen pa je samo posledica tega, da nas tuji trgi opazujejo. Slovenija kljub več kot štirim letom krize ni izvedla ene nujno potrebne strukturne reforme in nima resnega načrta, razen varčevalnih ukrepov (ZUJF, op. p.), da bi se iz tega izvlekli. To pa je odločno premalo, ker gospodarske rasti ni, ker naše gospodarstvo ni konkurenčno … To je začaran krog? Jasno. Če ni potrošnje, ni tudi konkurenčnosti, in to nas vse bolj vleče navzdol, tuji trgi in bonitetne hiše pa so to opazili. Poleg tega naš premier Janez Janša sam govori, da gremo po poti Grčije, zato se finančni trgi na takšne izjave seveda odzovejo. Če malaš hudiča na zid, čeprav ga še ni tam, potem ljudje verjamejo, da je hudič že na zidu! To je nespametno. Slovenija še ni na dnu, bo pa prišla do dna, če ne bomo naredili nujnih ukrepov in reform. Lahko se še izmažemo, ampak za to bo nujno potreben skupen napor vseh: najprej vlade, ki je za zdaj na področju konkurenčnosti še ne vidim od nikoder, potem pa skupni ekonomski koncept, ki ga delijo vsi deležniki, skratka vlada, opozicija, sindikati in delodajalci. Tudi tega še ni. To bi moral predsednik vlade Janez Janša narediti. Če bi on to naredil, bi bil zame državnik, če tega ne bo naredil, potem je zame samo politik ali politikant.

Kako vidite vlogo bonitetnih hiš v času krize, ko države iščejo možnosti, kako jo premagati in doseči gospodarsko rast? Kako gledate na ideje, da bi imela Evropa svojo bonitetno hišo? Nekateri gredo v kritiki bonitetnih hiš celo tako daleč, da trdijo, da so njihove bonitetne ocene včasih celo politično motivirane …

O tem je veliko govora, ampak mislim, da mnogo tega ne drži. Bonitetne hiše delajo na temelju precej jasnih kriterijev in parametrov, ki so v glavnem kvantitativni, delno pa tudi kvalitativni. Če recimo ocenijo, da ena država ni sposobna sprejeti ene strukturne reforme, kot je bilo v našem primeru lani, ko je padel paket reform Pahorjeve vlade, potem je to kvalitativni "input", ki se kvantitativno prenese v padec bonitete ene države. Jasno so tudi bonitetne hiše grešile, recimo v primeru ZDA, ko so v začetku finančne krize napačno ocenile nekatere ameriške banke. Kljub vsemu so po mojem mnenju bonitetne hiše v svojih ocenah relativno objektivne. Če gledate, kako je padala ocena posameznih držav, in potem to oceno primerjate z ocenami najuglednejših inštitutov, ki ocenjujejo konkurenčnost držav (IMD, World economic forum …), potem najdemo podobnosti, vzporednico. Ekonomske logike se pač ne da zlomiti. Če posamezna država dolgo greši v ekonomski logiki, kar Slovenija zna zelo dobro delati, je nujno, da nam pade konkurenčnost, in s tem se vse začne. Zdaj imamo to kvadraturo kroga, kot jo jaz imenujem, imamo velik primanjkljaj, veliko brezposelnost, nimamo gospodarske rasti, vse to pa je seveda povezano s konkurenčnostjo. Brez konkurenčnosti ne bomo rasli, če ne bomo rasli, ne bo novih delovnih mest in tudi na prihodkovni strani ne bo tistega, s čimer bi pokrili primanjkljaj. Privarčevati 6,4 odstotka primanjkljaja je zelo težko. Ali pa moramo biti pripravljeni na reze, ki bodo zarezali šest do osem odstotkov v vse potrebe, kot so naredile nekatere druge države, ki so tudi do desetino porezale svoje potrebe. Te pripravljenosti pa pri nas še nisem opazil. Moramo delati tudi na dohodkovni strani. Ni rešitev le varčevanje. Dohodkovna stran pomeni gospodarsko rast, ta pa pomeni konkurenčnost, to pa pomeni strukturne reforme in zelo jasne ukrepe za pospešitev gospodarske rasti in ustvarjanje novih delovnih mest. O tem pa vlada še ni nič govorila oziroma glede tega ni nič naredila. Bonitetne hiše so Sloveniji v zadnjih dneh drastično znižale bonitetno oceno. Slovenski padec v zadnjih dneh, za kar tri korake, je zelo velik … To je precedens v praksi bonitetnih hiš? Kako pomiriti finančne trge in bonitetne hiše?

Slovenija je izgubila verodostojnost v tujini, ocenjujejo nas kot državo, v kateri v kriznih časih nismo sposobni najti skupnega jezika. Pod Pahorjevo vlado je opozicija blokirala vse, zdaj, v času Janševe vlade, pa aktualna opozicija vse blokira. Ne premaknemo se z mrtve točke. Kako torej povrniti verodostojnost oziroma kredibilnost? To si lahko povrnemo le, če bomo dokazali, da v državnem zboru lahko najdemo skupni jezik, skupaj s sindikati in delodajalci. Prva stvar, ki nas vleče navzdol, je sanacija naših bank, tri naše državne banke so eno veliko čudo božje … Potrebovali bi tri milijarde evrov, da bi jih sanirali. Od kod pa bomo dobili denar? Zdaj je notri tudi SID (Slovenska izvozna in razvojna banka), edina banka, ki je dobro delala in ima dobro upravo. Sanacija bank je prva domača naloga. Pripravlja se Slovenski državni holding. Če se omenjenih obubožanih bank ne bo saniralo v holdingu, bomo morali začeti prodajati še druga dobra podjetja v sklopu holdinga … Druga domača naloga pa je, da moramo nujno uresničiti strukturne reforme in ob tem ustvariti poslovno okolje, da lahko podjetniki dihajo. Dvigniti je treba tudi vlaganja v raziskave in razvoj. Že leta trdim, da bi morali vlagati v razvoj nad ravnijo EU, ki zahteva tri odstotke BDP, mi pa smo pod dvema odstotkoma, pa še to ni zelo usmerjeno. Slovenija bi v raziskave in razvoj morala vlagati vsaj štiri odstotke. Tako bi tudi na srednji rok imeli možnost ustvarjati nove produkte, nove storitve, da bi zagnali domače gospodarstvo.

Kako ocenjujete aktualni gospodarski trenutek Slovenije? Smo res že na poti Grčije, kot nas je slikal tudi premier Janez Janša, ali na poti Španije, Irske?

Na poti Španije in Irske zagotove ne, ker ti dve državi intenzivno delata na strukturnih reformah in globokih rezih. Irska se je že zelo popravila, čeprav sta obe zabredli globoko. Grčiji pa smo bližje tako po miselnosti kot tudi po neaktivnosti. Mi se vračamo nazaj na Balkan in če bomo tako nadaljevali, lahko pademo v grški scenarij. Nismo pa še tako daleč. Po mojem mnenju je Janez Janša tu zgrešil. Hotel je nekaj doseči, ne vem sicer, kaj, ampak ta njegova nespametna izjava je imela takojšen vpliv na finančne trge, samo splašil je konje, Sloveniji je škodoval s to svojo izjavo. Janez Janša nam je lani škodoval s torpediranjem strukturnih reform, zdaj pa je samemu sebi in Sloveniji škodoval z izjavami, da smo na poti Grčije. Finančni trgi so se odzvali, zato se premier ne sme čuditi, da nam je zdaj drastično padla boniteta ocena. Ni tudi pravično, da zdaj trdi, da je za vse kriv Pahor (prejšnja vlada, op. p.) … Kje vidite kratkoročne rešitve glede na to, da imamo velik primanjkljaj, da so podjetja izjemno zadolžena in da smo iz dneva v dan vse manj konkurenčni?

Na kratek rok je zelo težko narediti veliko. Na kratek rok je mogoče kaj narediti v podjetju, če je pravo vodstvo, in cela vrsta naših podjetij ima dobro vodstvo, ampak takšna podjetja delno trpijo zaradi neustreznega poslovnega okolja v Sloveniji. Poslovno okolje pa je odvisno od potez vlade, vse naše vlade pa so zelo malo naredile za izboljšanje domačega poslovnega okolja. Poteze se lahko naredijo na treh ravneh: strukturne reforme so naloga vlade, prav tako kot ustvarjanje primernega poslovnega okolja. Druga raven je raven naših regij in sektorjev. Recimo grozdenje – zakaj nimamo več grozdov, samo avtomobilskega, zakaj govorimo o lesnem grozdu že leta, pa ga še vedno ni? Enako je na ravni sektorjev, nekateri tonejo, ker jih nismo razumeli in podprli, zato smo izgubili gradbeništvo. Zdaj pa avstrijska gradbena podjetja služijo pri nas, naša pa so v bankrotu. To je zelo resen problem. Tretja raven pa je podjetniška – v Sloveniji je veliko podjetij, ki dobro delajo, in pa cela vrsta podjetij, ki so delno v državni lasti, ki se otepajo težav in imajo morda še izgubo. Zato je na mestu vprašanje, kako bo zdaj, ko bo vse v Slovenskem državnem holdingu.

Je tovrstna organiziranost sploh primerna?

Holding, če je pravilno zastavljen in voden, je dobra ideja. Problem je naš pristop. Poglejte. Nedavno sem bil na delovnem sestanku o tem Slovenskem državnem holdingu in sem predstavnika ministrstva za finance vprašal, o čem sploh govorimo, kaj sta namen in cilj, koliko je vse skupaj vredno, koliko ljudi dela v vseh teh državnih podjetjih (ki bodo končala pod okriljem SDH, op. p.) in kakšni so seveda stroški oziroma obveznosti teh podjetij, pa mi ni znal odgovoriti … Pripravljajo pa državni holding. Slepi torej gremo v neko meglo!

Uvedba zlatega fiskalnega pravila v slovensko ustavo je razdelila politiko? Kakšen je vaš pogled na to dilemo? Nekatere evropske države (članice EU) tega zlatega pravila nimajo zapisanega v ustavi, tudi Avstrija, kot kaže, ga ne bo imela niti Francija …

Zlato pravilo je samo ročna zavora, ki je bila potrebna zato, ker se države EU niso držale svojih zavez, predvsem Maastrichtskega dogovora. Pri tem sta grešili tudi Nemčija in Francija. Ti dve sta prvi imeli večji primanjkljaj in sta šli prek šestdeset odstotkov dolga. Zdaj skušajo to popravljati z zlatim pravilom, ki je samo po sebi zdravo, ampak ni pa nujno, da ga zapišeš v ustavi. Zlato pravilo pozna vsak kmet v Sloveniji, da pač ne more več potrošiti, kot je zaslužil. Če bi se torej v Sloveniji obnašali pravilno, potem zlato pravilo ne bi bilo potrebno. Mi zdaj slepo capljamo za Nemčijo, ne naredimo pa nič, da tega zlatega pravila sploh ne bi potrebovali. To je le dodaten izgovor. In če se na to zlato pravilo veže še grožnja predsednika vlade z odstopom, je to otroška igra. Popolnoma neodgovorna igra. Če je predsednik vlade, naj sprejema ukrepe in zagotovi konsenz, ne pa da grozi z odstopom!

Kako gledate na problem tujih naložb v Sloveniji? Problem, ki se vleče od osamosvojitve. Veliko govorimo o tujih partnerjih, pa jih kar ni od nikoder. Ko pa že pridejo, jih odženemo, KBC je samo en primer … V Slovenijo bi torej radi privabili tuj kapital, ovire za prihod pa so skoraj nepremostljive, zato tujci raje odhajajo na Hrvaško, Madžarsko, v Makedonijo in še kam …

Spet smo pri vprašanju verodostojnosti oziroma kredibilnosti Slovenije v svetu. Naši državi tuji naložbeniki skoraj ne verjamejo več. Vedeti moramo, da imamo dve vrsti tujih naložb: prve so, ko tuja podjetja kupujejo naša podjetja, tu je kar nekaj denarja priteklo v Slovenijo, druge naložbe, ki so veliko pomembnejše, pa so tako imenovane greenfield naložbe (tuji naložbenik kupi zemljišče, postavi tovarno …). Slovenija v več kot dvajset letih ni bila sposobna privabiti ene take naložbe v proizvodnjo. Denimo v avtomobilsko ali kakšno drugo industrijsko panogo … Vse te naložbe so šle drugam! Nobena od naših vlad tega ni razumela in ni ustvarila pogojev, da bi tujci prišli. Poglejte Revoz. Podjetje je dolgo časa čakalo, da bo slovenska stran (vlada) dokapitalizirala svoj del, kar je obljubila, ko je Renault prišel v Slovenijo. NLB je drug primer, ena vlada je KBC povabila, druga pa ga je začela kot manjšinskega lastnika metati ven. Spet tretja vlada je Belgijce prosila, naj ostanejo strateški partnerji, istočasno je iskala še dodatnega strateškega partnerja. To je neresno, povsem neumno obnašanje. Tujina to gleda in izgublja zaupanje, da je Slovenija resna država. Mercator je podobna zgodba, ali pa igralnica v Novi Gorici, kjer smo preprečili več tisoč novih delovnih mest. Vrsta negativnih primerov in mi v bistvu plašimo tuje naložbenike in jih podimo stran!

Kaj bi vi od okoli 11 milijard vrednega državnega premoženja, od številnih podjetij, ki so v celoti ali delno v državni lasti in bodo pristala v Slovenskem državnem holdingu, prodali? Bi prodali državne banke, ki delajo izgubo? Je zdaj sploh primeren čas za prodajo?

Za nizko ceno lahko vedno kaj prodate. Jaz ne bi prodajal, državno premoženje (podjetja, banke, ki imajo težave, op. p.) bi najprej poskusil sanirati. To bi morali začeti početi že zdavnaj. Sanacija NLB je nujno potrebna že nekaj let. Po sanaciji pa je treba dvigniti konkurenčno prednost in šele potem, če je treba, prodati. Ja, ampak denarja ni. Kje ga dobiti?

Najprej je treba dejansko ugotoviti, koliko sredstev je sploh potrebnih. Za zdaj še ni jasno, koliko svežega denarja NLB zares potrebuje. Očitno do zdaj nihče ni želel prerezati popkovine in ugotoviti dejanskega stanja v banki in izvor največjih problemov. Vsi se pač bojijo, ker imajo vsi prste v maslu in so se vse vlade mešale v NLB, zdaj pa se mnogi bojijo, da bodo njegovi okostnjaki začeli padati iz omar NLB. Zaradi tega vse skupaj še vedno ni transparentno. Koliko pa je slabitev terjatev? Saj se ne ve natančno. Številke so zelo čudne. Kot drugo pa je treba zagotoviti kompetentno upravo, njen predsednik je že devet mesecev v odstopu, brez naslednika, tako se ne dela!

Če se vrneva k osnovnemu vprašanju, bi vi od državnega premoženja kaj prodali?

Poglejte Avstrijce. Imajo državni holding z državnimi podjetji, naši sosedje so podjetja najprej sanirali, potem pa jih, ko je bil pravi čas za prodajo, šele prodali. Mi pa smo podjetja delno sanirali, nekaterih sploh še ne – Slovenske železnice saniramo že osem let, pa so vse skozi v rdečih številkah. Zakaj? Ker nenehno menjavamo generalnega direktorja. Kdo ga menja? Vlada, ker se menjajo politični vplivi. Dokler ne bodo naši politični "pametnjakoviči" razumeli razlike med lastnino in vodenjem, nam bo šlo slabo. Ključno bo recimo, kdo bo nadzoroval in vodil Slovenski državni holding. Ali bosta nepolitični nadzorni svet in nepolitična uprava, če tega ne bo, je potem to formula za katastrofo! Verjamete, da lahko vladi za vodenje SDH uspe k nam pritegniti uveljavljenega in prepoznavnega tujega menedžerja?

Če so pripravljeni plačati od štiristo do petsto tisoč evrov, bo prišel! SDH bo kompleksen konglomerat z več kot deset milijardami premoženja. Za vodenje tega pa potrebujete vrhunskega vodjo. Zato pa je treba spremeniti Lahovnikov zakon.

Kaj pričakujete v prihodnjih mesecih?

Računam, da bo zmagala zdrava pamet, začenši s predsednikom vlade! Če bo še naprej odpiral ideološke teme, kar počne zelo spretno in s tem zamoti vso slovensko javnost, s tem ideološkim bojem pa odvrača ljudi in tudi vlado od resnih problemov in tega, kako jih rešiti, potem ne bo uspel. V koaliciji je treba najti skupen jezik, pa tudi z opozicijo, sindikati in delodajalci. To nujno potrebujemo. Če te zdrave pameti ne bo, začenši s premierjem, pa seveda tudi z opozicijo, z Zoranom Jankovićem, ki lahko strokovno pomembno prispeva, potem sem malo črnogled glede prihodnosti Slovenije. Edina naloga, ki je pomembna za Slovenijo, je, kako bomo pozdravili naše gospodarstvo, preživeli krizo in se razvojno in po konkurenčnost znova pridružili vodilnim evropskim državam. To mora biti naš skupni cilj. Slovenija ima ob pametnih politikih potencial, da to doseže …