Kakšne načrte imajo s Pekarno Grosuplje novi lastniki

Metliška družba Don Don je z nakupom Pekarne Grosuplje, neuradno za okoli 30 milijonov evrov, postala največji regijski proizvajalec pekovskih izdelkov. Poleg Slovenije lastne izdelke prodaja še na Hrvaškem, v BiH, Srbiji, Črni gori, Makedoniji, Albaniji in Bolgariji.

V regiji zaposluje 1500 ljudi, njen direktor in polovični lastnik Aleš Mozetič (druga polovica podjetja je v lasti njegove sestre Alenke Zavrl) pa zaradi novih priložnosti in sinergij v Sloveniji obljublja nova delovna mesta. Po prodaji največje slovenske pekarne Žito, ki je ta teden prešla v roke hrvaški Podravki, je Mozetič spregovoril, kako vidi prihodnost pekarske industrije in zakaj bodo še naprej kupovali pšenico le pri slovenskih kmetih.

Pekarna Grosuplje je druga največja pekarna v Sloveniji in je sicer veljala za Mercatorjevo hišno pekarno. Na njihovih trgovskih policah je ustvarila 90 odstotkov od skupno 25 milijonov evrov letnih prihodkov.

Gospod Mozetič, z nakupom Pekarne Grosuplje ste postali največji regijski pek. Boste izdelke iz Slovenije izvažali tudi na trge, kjer ste že prisotni? Bomo, delno pa bomo del sodobne tehnologije v Pekarni Grosuplje uporabljali za izdelke, ki ne prenesejo dolge transportne poti. Želimo si, da še naprej ostanemo dobavitelj Mercatorju, saj pekarna brez trga ni vredna nič.

Koliko je zaposlenih v vašem sistemu? Ali z nakupom Pekarne Grosuplje načrtujete dodatne zaposlitve? Skupaj z zaposlenimi v Pekarni Grosuplje imamo v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji trenutno zaposlenih 1500 delavcev. V Sloveniji in na Hrvaškem v zadnjem obdobju sicer nismo na novo zaposlovali, z najnovejšo pridobitvijo pa vidimo priložnosti tudi v novih delovnih mestih. Ocenjujem, da bi lahko zaposlili med 10 in 20 odstotkov dodatnih delavcev. Tudi v Pekarni Grosuplje in v naši obstoječi proizvodnji v Kranju.

Boste dolgoročno obdržali proizvodnjo v Grosupljem? Več kot obdržali. Gre za eno najsodobnejših pekarn v Evropi. Poleg obstoječe proizvodnje smo kupili tudi dve večji zemljišči, na katerih nameravamo pekarsko dejavnost razvijati tako prostorsko kot tudi tehnološko.

Kaj se dogaja v pekarski branži na trgih jugovzhodne Evrope? Tako kot se globalizacija dogaja v trgovski branži, se počasi globalizira tudi pekovska branža. Začelo se je s prihodom diskontnih trgovcev, ki so postavili nove standarde in cenovne zahteve. Njim sledijo preostali trgovci, to pa zahteva višjo stopnjo industrializacije in specializacije proizvodnje. Za to pa potrebuješ trg, na katerega lahko plasiraš svoje proizvode.

V celotni regiji, kjer smo prisotni, naredimo sto tisoč ton proizvodov na leto. Od tega jih v Pekarni Grosuplje naredijo 15 tisoč ton. V Žitu je na primer skupna lanska proizvodnja znašala 25 tisoč ton izdelkov. S tako veliko količinsko prodajo lahko tako v Don Donu dosegamo drugačno stopnjo avtomatizacije kot manjši peki. To je sicer značilnost tudi vseh drugih branž.

Kaj to predstavlja za konkurenco? Konsolidacija pekovske industrije se bo nadaljevala, ponudila bo tudi nove priložnosti. Oblikovala se bosta dva segmenta. Prvi bo visoko industrijski, drugi pa obrtniški oziroma družinski segment. Manjše družinske pekarne na dobrih lokacijah bodo še vedno imele potencial za uspešno poslovanje.

Ali bo manjša konkurenca vplivala na kakovost izdelkov? Po mojem mnenju jo bo kvečjemu dvignila. Industrializacija z enega vidika prinaša tudi višjo kakovost in cenovno konkurenčnejše izdelke. A kaj je kakovost? Ali gre za ročno narejen kruh ali kruh, narejen z najnovejšo tehnologijo? Ostalo bo eno in drugo. Gre za čisto blagovno segmentacijo trga.

Kako bodo kupci občutili konsolidacijo pekovske dejavnosti? Izbira bo večja, saj bo na voljo še več cenovno ugodnih izdelkov za segment potrošnikov, ki za kruh niso pripravljeni odšteti veliko denarja. Zahtevnejši potrošniki pa bodo še naprej lahko izbirali med cenovnim razponom, kot ga poznamo danes.

Kam gre trend v pekarstvu? Globalno gledano se tudi pekarska branža primerja z drugimi proizvodi FMCG (Fast Moving Consumer Goods, op. a. blago široke potrošnje). Gre za blago, pri katerem je zelo malo dobička na enoto oziroma za en kos, a je zaradi ogromnih količin prodanega blaga vseeno dobičkonosna.

V ZDA, kjer je način življenja takšen, da potrošniki ne gredo vsako jutro po svež kruh, se 95 odstotkov kruha proda rezanega in pakiranega z rokom uporabe tri tedne. To predstavlja en segment. Drugi segment je prodaja pripravljenih zamrznjenih pekovskih izdelkov, ki jih kupci dokončajo doma. Tretji segment pa predstavljajo "corner shopi" oziroma družinske pekarne.

Na Balkanu smo z letno potrošnjo pekovskih izdelkov na prebivalca med 60 in 110 kilogrami nekoliko bolj specifični, saj je tolikšna potrošnja v primerjavi s preostalim svetom relativno velika. To se verjetno še ne bo tako hitro spremenilo, saj imamo do kruha še vedno poseben odnos. Trend potrošnje pekovskih izdelkov se zaradi drugačnih navad zmanjšuje, a ameriškega scenarija vendarle ne pričakujem tako kmalu.

Kljub temu se vam zdi pekovski posel še vedno perspektiven? Naša ambicija je spremljati trende, jih sooblikovati in biti v koraku s časom. Skušamo razumeti nove potrebe in pričakovanja potrošnika ter se temu prilagajati. Znotraj segmenta krušnih proizvodov ustvarjamo nove izdelke. To je naša naloga.

Pekarna Grosuplje je pšenico večinoma kupovala od slovenskih kmetov. Kje jo boste kupovali vi? Stoodstotno bomo nadaljevali odkup slovenske pšenice. Vsi proizvodi Pekarne Grosuplje so narejeni iz slovenske pšenice. Mi se na to že pripravljamo in ob prvi žetvi bomo to pšenico tudi odkupili.

Čeprav je vojvodinska pšenica cenejša? Ni, ko prišteješ stroške prevoza, si na istem. Pšenica je sicer globalno blago, a strošek prevoza je relativno velik. To se nam ne izide niti stroškovno niti marketinško. Slovenija proizvede le 40 odstotkov potreb po pšenici, 60 odstotkov pa jo je tako ali tako treba uvoziti. A to je ceneje z Madžarske kot iz Vojvodine. Pekarna Grosuplje bo pekovske izdelke še naprej proizvajala le iz slovenske pšenice. To je tudi naša prednost.