Bomo morali zaupati otrokom, da nam bo šlo v Sloveniji bolje?

Kazalniki gospodarske aktivnosti v Sloveniji so ob koncu lanskega leta ostali na visoki ravni, spodbudne so tudi napovedi za prihodnji dve leti.

Okrepilo se je gospodarstvo, lažja evidenca brezposelnih Gospodarstvo se je po oceni Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD) lani okrepilo za 2,7 odstotka, potem ko je ta še septembra lani napovedovala zgolj 0,7-odstotno rast BDP. Za letos EBRD Sloveniji napoveduje 1,6-odstotno gospodarsko rast.

Razmere so se še naprej izboljševale tudi na trgu dela. Konec decembra je bilo brezposelnih 119.458, kar je 3,7 odstotka manj kot konec leta 2013. Januarja letos je bilo brez dela štiri odstotke manj ljudi kot januarja lani.

Končno bolj zanimiva za vlagatelje Zaradi nižjih cen nafte in v manjši meri tudi drugih surovin so se vidno spremenila tudi pričakovanja glede gibanja inflacije. Lani je bila 0,5-odstotna, za letos napovedujejo komaj 0,1-odstoten dvig cen. Močno se povečuje izvoz, počasi tudi domače povpraševanje. Ker se je izboljšala bonitetna ocena države, ta postaja bolj zanimiva za investicije.

Donos na slovenske obveznosti se je znižal na 1,38 odstotka, kar je najnižja vrednost od vstopa Slovenije v območje evra. Obrestna mera je aprila lani za kratek čas presegla psihološko mejo sedmih odstotkov, ki po mnenju stroke državam na dolgi rok ne omogoča več vzdržnega zadolževanja.

Za človeško psiho navzgor obrnjeni kazalniki niso dovolj Človeški kazalniki se na ekonomske žal ne odzivajo, vsaj ne tako hitro. V družbi še vedno vladajo pesimizem, strah, nemoč, celo depresija in panika. Ti občutki so izbruhnili v času krize, vendar niso z njo tudi nastali. Vse to so namreč težave, ki izvirajo iz podzavesti posameznika in s tem družbe, če jih želimo rešiti, pa se moramo vrniti v svoje otroštvo, pravi psiholog Andrej Debeljak.

Upanje bomo našli, če se bomo vrnili v svoje otroštvo in v svoji podzavesti raziskali, česa nas je bilo kot otroka strah. "Tega notranjega otroka moramo potolažiti in potem se ne bomo več počutili obupane in nemočne," svetuje Debeljak in dodaja, da nas to, česar nimamo v sebi, tudi ne more sesuti.

Strah je tudi tisti, zaradi česar je družba v krču. "Moto naše družbe je strah," in to je narobe, meni Debeljak. Če bi želeli, da nam bo bolje, bi otroke in družbo morali vzgajati v ljubezni ne ustrahovanju. Pri tem dodaja, da bi morali staviti na mlado generacijo. "Desetletniku lahko v eni uri razložim to, kar 40-letniku razlagam pol leta. Otroci imajo drugačna zavedanja in od njih se lahko marsikaj naučimo."

Recepta ni, lahko se pa poskusimo povezovati Izstop iz mentalitete nemoči, uboge žrtve ter nenehnega čakanja in tarnanja zagovarja tudi psiholog Robert Kržišnik. Na dolgi rok imajo to nalogo družine in šole, medtem ko je za takojšnje rezultate ključno povezovanje ljudi v razne pobude in iniciative.

"Samo tarnanje ni dovolj. Dobro bi bilo sprožiti in podpreti iniciative, dialoške skupine ljudi, ki bodo spodbudile in okrepile ljudi na lokalnih, nižjih ravneh. Manjše družbeno zavedne skupine lahko nato prehajajo v večja gibanja in projekte," kot možnost za zdravljenje družbe omenja Kržišnik in dodaja, da recepta za zdravo družbo sicer nima.

Čez noč se ne da narediti nič Na povezovanje ljudi stavi tudi psihoanalitik Matjaž Lunaček, ki meni, da lahko Slovenijo v boljši jutri popelje le skupina strokovnjakov, ki bi se redno sestajala in iskala rešitev, kaj bi bilo treba spremeniti.

To je s projektom Slovenija leta 2030 že zagnal predsednik republike Borut Pahor, je spomnil psihoanalitik. A ključna težava projekta je, da se je končal po enem dogodku. "Na tak način nikoli bomo nikamor prišli. To mora biti stalen proces," poudarja Lunaček. Kot navaja, tudi psihoanalitik težav posameznika ne bo analiziral in rešil po petih sestankih, temveč je to dolgotrajen proces.

Iskanje res pravega upanja, veselja in optimizma je zato dolgotrajen postopek, ki zahteva veliko truda in napora, a ta lahko obrodi resnično pravi optimizem.