Najvišji vrhovi Osončja

Zemlja Everest: Z 8.848 metri nadmorske višine je Mount Everest najvišja točka Zemljine površine in peta najbolj oddaljena točka od planetovega jedra (ker debelina Zemljine skorje ni enakomerna, si prvo mesto lasti ugasli ekvadorski ognjenik Chimborazo). Everest leži na meji med Kitajsko in Nepalom, njegov vrh pa sta maja 1953 prva uspešno osvojila novozelandski alpinist Edmund Hillary in šerpa Tenzing Norgay.

Mauna Kea: Mauna Kea je najvišja vzpetina ameriške zvezne države Havaji (in istoimenskega otoka). Njen pogosto zasnežen vrh, ki velja za eno najboljših mest za opazovanje vesolje na svetu, leži na 4.207 metrih nadmorske višine. Večji del ognjenika, ki je nazadnje izbruhnil pred več kot 4.600 leti, je sicer pod vodo – od vznožja na oceanskem dnu pa do samega vrha Mauna Kee namreč meri več kot deset kilometrov, kar pomeni, da je z naskokom najvišja gora na Zemlji. Vrh njenega bližnjega soseda, ognjenika Mauna Loa, leži le 35 metrov nižje.

Proti Soncu Mons Huygens, Luna: Najvišja gora na Zemljinem edinem naravnem satelitu je Mons Huygens (slabih šest kilometrov), poimenovana po slavnem nizozemskem znanstveniki Christiaanu Huygensu. Nastala je po udarcu meteorita, ki je v Luno izvrtal gigantski krater Mare Imbrium.

Caloris Montes, Merkur: Hribovit greben Soncu najbližjega planeta na najvišji točki z dobrima dvema kilometroma ne presega slovenskega Triglava. Gorska veriga Caloris Montes je sicer posledica udarca meteorita – krater Caloris je s 1.550 kilometri premera eden največjih v Osončju.

Maat Mons, Venera: Najvišji ognjenik na najbrž najbolj neprijaznem planetu v solarnem sistemu je ogromni Maat Mons, ki se pne več kot osem kilometrov nad ravno površino Venere in pet kilometrov nad okoliškimi planjavami. Najvišja točka razbeljenega planeta je s 6,4 kilometra sicer vrh gorskega masiva Maxwell Montes, ki je tudi najhladnejše (v povprečju 380 stopinj Celzija) mesto na Veneri.

V globoko črnino Boősaule Montes, Io: Skupek treh gora na zanimivi Jupitrovi luni Io z zelo živahnim reliefom je zrasel iz iste velikanske planote, najvišji od treh vrhov pa je 18-kilometrski na skrajnem jugu gorskega masiva Boősaule Montes. Pobočje razmeroma ploščate vzpetine je na eni strani izjemno strmo, naklon je kar 40-stopinjski – astronomi menijo, da je velik del gore, ki je bila nekdaj morda celo še višja, odnesel plaz. Ekvatorialni gorski greben, Japet: Tretja največja Saturnova luna in enajsti največji naravni satelit v Osončju je zaradi gorskega grebena, ki obdaja celotno kozmično telo in na najvišji točki celo presega 20 kilometrov, videti kot oreh. Mnenja o nastanku unikatne gorske verige so deljena – nekateri pravijo, da je ogromne količine materiala na površje potisnil led, drugi pa trdijo, da je na Japet strmoglavil njegov lastni obroč.

Rheasilvia, asteroid Vesta: Krater Rheasilvia je s 500 kilometri premera skoraj tolikšen kot celoten asteroid Vesta, v njem pa leži gromozanski Rheasilvia Mons, ki se dviga kar 22 kilometrov nad površino kraterja. Ob upoštevanju razdalje od vznožja do vrha gre za najvišjo goro v Osončju.

Olimpus Mons, Mars: Največji vulkan na Marsu je skoraj trikrat višji od Everesta. Čeprav se pne "le" 22 kilometrov nad okoliškim ognjeniškim hribovjem, kar ga postavlja ob bok zgoraj omenjeni Rheasilvii, njegova absolutna višina (merjeno od ravne površine Marsa, ki je ustreznica gladini morja na Zemlji) presega 25 kilometrov.