Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Aljaž Pengov Bitenc

Petek,
10. 2. 2023,
22.11

Osveženo pred

1 leto, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Yellow 6,40

65

Natisni članek

Državni zbor Državni svet kolumna

Petek, 10. 2. 2023, 22.11

1 leto, 2 meseca

Konec sveta, kot ga poznamo: ukinimo državni svet

Aljaž Pengov Bitenc

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Yellow 6,40

65

Aljaž Pengov Bitenc | Foto Osebni arhiv

Foto: Osebni arhiv

Pred dnevi smo zaznamovali stoto obletnico rojstva Franceta Bučarja, ki so ga številni oklicali za očeta slovenske ustave. Resnici na ljubo je imel temeljni pravni akt podalpske republike precej očetov (in verjetno bi se našla tudi kakšna mama), a ker so miti in legende ključen del narodove identitete, se je tudi sintagma o Bučarju kot očetu ustave obdržala. Eden od teh temeljnih mitov je tudi ta, da naj bi nekoč France Bučar skozi (takrat še skupščinsko) okno na Šubičevi opazoval protest te ali one interesne skupine in rekel, da bi morali ti ljudje imeti svoje predstavnike v parlamentu, ne na ulici. In tako se je – kot pravi legenda – rodil državni svet.

Relikt samoupravljanja

Resnica je seveda dosti bolj prozaična, mestoma celo ironična. Namreč že tako imenovana "pisateljska ustava" leta 1988 je predvidevala parlamentarno zastopanost funkcionalnih interesov. In prav ti interesi so v končni fazi našli zatočišče v državnem svetu.

Ta pisateljska ideja pa se seveda ni pojavila sama od sebe, ampak je zgolj verzija dotedanjega socialističnega modela trodomne skupščine.

Starejši bralci morda še pomnijo takratno kompleksno ureditev, za mlajše pa na hitro ponovimo: socialistično skupščino so v času samoupravljanja sestavljali družbeno-politični zbor (zloglasni DPZ), ki je zastopal politične interese (danes jim rečemo stranke); zbor občin, ki je zastopal lokalne interese vseh tedanjih šestdesetih (!) občin; ter zbor združenega dela, ki je zastopal delavske interese. Danes bi jim rekli interesne dejavnosti.

Pročelje državnega zbora | Foto: STA/Katja Kodba Pročelje državnega zbora Foto: STA/Katja Kodba Če rahlo poenostavimo, je v novi demokratični prihodnosti DPZ postal državni zbor, zbora občin in združenega dela kot unikuma samoupravljanja pa sta postala državni svet. Če še bolj poenostavimo, je državni svet tako rekoč socialistični relikt. In če najbolj poenostavimo – nikoli ne pustite pisateljem, da vam pišejo ustavo.

Interesni sendvič

Stvari so seveda precej bolj resne kot zgolj zabavljanje čez dejstvo, da nam življenje v veliki meri še vedno kroji tekst, ki temelji na delu navdušenih amaterjev.

Državni svet je, kot radi rečejo politologi, korporativistični organ. Povedano drugače, gre za predstavniško telo, ki svoje legitimnosti ne črpa iz ljudstva kot suverena, temveč iz obstoja določenih družbenih skupin, pri čemer ima vsaka svoj interes.

Samo po sebi s tem ni nič narobe. Razumevanje skupnega interesa kot vsote posamičnih interesov je legitimno, čeprav malce naivno. Težava je v tem, da je zaradi te naivnosti v Blatnem dolu (skupni) javni interes vsaj deloma podrejen posameznim interesnim skupinam.

Še več, vse prepogosto se za takšnimi (politologi jim rečejo posebnimi) interesi skrivajo znani politični akterji. Ti potem pod krinko interesnih skupin poskušajo vplivati na odločitve, ki jih je sprejel državni zbor, ki – v primerjavi z državnim svetom – svojo legitimnost črpa iz ljudske volje.

Ustanovna seja novega sklica državnega sveta | Foto: STA/Katja Kodba Ustanovna seja novega sklica državnega sveta Foto: STA/Katja Kodba Ne kaže pa pozabiti niti na to, da so tudi predstavniki ljudstva in še posebej vsakokratna vladajoča koalicija tarča nekih drugih posebnih interesov. V javnosti zanje radi uporabljamo izraz lobiji, gre pa – podobno kot v primeru državnega sveta – za interesne skupine, ki poskušajo prek uradnih in neuradnih predstavnikov vplivati na odločitve zakonodajalca.

Tudi s tem samo po sebi ni nič narobe. Razen dejstva, da je lobiranje v Blatnem dolu še vedno bolj kot ne slabo urejeno. A bistvo je drugje. Predstavniki ljudstva v Sloveniji so dandanes pogosto stisnjeni v interesni sendvič. Interesne skupine spodaj, interesne skupine na vrhu, vmes pa poslanci, ki naj bi branili javni interes.

Ko teorija sreča prakso

Državni svet seveda ni vedno deloval kot gojišče posebnih interesov, ki čakajo, da skupno dobro izmaličijo do neprepoznavnosti.

In to je v resnici glavni argument za njegovo ukinitev.

Po strogem razumevanju predstavniške demokracije ima Slovenija enodomni parlament. Državni zbor je organ predstavnikov ljudstva in pika. Državni svet je od samega začetka nekako visel zraven, kot trinajsto prase, odrinjen, a občasno uporaben. In temu primerno tudi uporabljan. Oziroma neuporabljan.

Vsa dosedanja vodstva državnega sveta so si, skoraj brez izjeme, prek politike izvršenih dejstev prizadevala za de facto status drugega doma. Na primer tako, da so si predsedniki tega organa izborili višji protokolarni položaj. Pa tako, da so dosegli profesionalizacijo funkcije in jo na ta način približali funkciji predsednika državnega zbora. In seveda predvsem tako, da so strateško uporabljali glavno orožje državnega sveta, odložilni veto. In ga predstavljali kot demokratični korektiv "diktaturi koalicijske večine".

A ravno v trenutku, ko je ta država najbolj potrebovala tak ali podoben demokratični korektiv, tega ni bilo nikjer na spregled.

Prejšnji predsednik državnega sveta Alojz Kovšca | Foto: STA/Katja Kodba Prejšnji predsednik državnega sveta Alojz Kovšca Foto: STA/Katja Kodba Gre seveda za sramotno vedenje prejšnjega sklica državnega sveta pod vodstvom Alojza Kovšce, ko je ob izbruhu pandemije sklenil (svet, ne Kovšca), da se vnaprej odpoveduje odložilnemu vetu. To je na široko odprlo vrata vsem PKP-jem, kamor je Janševa vlada poleg nekaterih že tako spornih protikoronskih ukrepov skrila tudi številne, ki z epidemijo niso imeli nobene zveze.

Povedano drugače – samooklicani drugi dom parlamenta je padel na prvem izpitu razumevanja demokracije. Popolnoma nobene škode ne bo, če se ga znebimo.

Konec sveta

Zato so informacije, da bo državni svet preživel tudi tokratni val ustavnih sprememb, takšno razočaranje. Spremembe ustave se ne dogajajo vsak dan in vedno zahtevajo določeno stopnjo poguma. Očitno bo imela ustavna večina v postavi vladajoča koalicija plus NSi dovolj hrabrosti za to, da bo imenovanje sodnikov izločila iz pristojnosti državnega zbora in dnevne politike (kar je pohvalno). Za utrditev primata skupnega dobrega in zamejitev posebnih interesov pa je, oprostite, zmanjkalo jajc.

Ali vsaj dolgoročnega razmišljanja. Državni svet namreč ni preživel zato, ker bi se kdorkoli resno ukvarjal z vprašanjem sistema zavor in ravnovesij. Če kaj, je iz priloženega jasno, da organ, kot je državni svet, v tem sistemu nima kaj iskati. Ne, preživel je izključno zato, ker aktualni politični razred preračunava, kakšne koristi ima lahko od tega slepega črevesa demokracije. In izid te enačbe očitno ni bil enak nič.

Povedano drugače, enkrat za spremembo zagotovo ne bo konca sveta.

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.
Ne spreglejte