Ocenili smo: Call of Duty – Black Ops 2

Ni malo igričarjev, ki jim je postalo breme letnega obstreljevanja marketinškega stroja z igro Call of Duty pretežko in nadležno, saj nas je, resnici na ljubo, osmi zaporedni del in izvorni, katerega naslednik je "zamujal" dve leti, popeljal na vsa bojišča enega najbolj nasilnih obdobij človeške zgodovine. Drugi svetovni vojni so sledili grehi sedanjosti oziroma sodobnega vojskovanja, v prvi igri serije Black Ops smo spoznavali vroča krizna območja hladne vojne, zdaj pa se odpravljamo v prihodnost … in nazaj v preteklost.

Kdor zlo seje, zlo tudi žanje Tokrat ne gre za klasično teroristično grožnjo Združenim državam, ki smo jo zadnja leta preigravali znova in znova. Resda ima sovražnik ustrahovalne prijeme, a tudi globoko osebnost, in pravi nasprotnik je pravzaprav "terminatorsko" apokaliptična prihodnost, kjer je večino soldatov izpodrinil tehnološki napredek, vojska z jeklenimi srci, katerih ključ pa ni tako dobro skrit, kot mislijo voditelji sveta. Seme zla pa je bilo zasejano v preteklosti, v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja, ko so napake in imperialistična zaverovanost ZDA v svojo vsemogočnost rojevale bodoče sovražnike po vsem svetu.

Raul Menendez je tragična stvaritev, produkt hladne vojne, in psihična žrtev travmatičnih dogodkov, ki ga žene sovraštvo proti Franku Woodsu, junaku prve igre, ki povezuje preteklost in sedanjost s pripovedovanjem svojih izkušenj Davidu Masonu, pripadniku posebnih enot in sinu umrlega specialca Alexa. Z organizacijo Cordis Die je postal junak zatiranih množic, 99 odstotkov ljudi, ki jim je dovolj pogoltnosti bogatega sloja. Proti Menendezu se borimo, a hkrati spoznavamo, da so njegovi motivi pravični, njegova dejanja pa ne vedno krivična. Ob boju na zaslonu se v nas bije notranji boj vesti, še toliko bolj, ko je treba sprejeti odločitev, ki ima vpliv na celotno igro.

Se bomo lahko uprli maščevanju s prstom, ki je že na petelinu, smo našli vse informacije, nam je uspelo uspešno izpeljati misijo? Množica dogodkov ima vpliv na potek igre, sami odločate, kdo živi in umre, pa čeprav odločitev velikokrat ni popolnoma jasna in ima celo neodločenost samosvoje posledice. Koncev je šest, vmesnih dogodkov, ki bi lahko ubrali drugo pot, pa še več.

Futurizem in taktični pristop Sicer je igra klasično spektakularna, polna eksplozij in precej krvava, preskoki med hladno vojno in Menendezovim vzponom ter trudom, da bi ustavili njegov veličastni načrt v prihodnosti, pa dobro povezani in nikakor ne nadležni. Leto 2025 ima pridih znanstvene fantastike, a je, resnici na ljubo, tudi precej realistično.

Pozabite na laserske puške iz Zvezdnih stez, prisotne so le nekatere oblike avtonomnih vojaških strojev, ki so verjetno v razvoju že danes. Dogajanje je hitro in vas neusmiljeno vleče naprej, čas ob zaslonu pa teče hitro. Zgodba je resnično ena boljših v celotni seriji Call of Duty, moram namreč priznati, da me prvi del s tega vidika ni najbolj navdušil.

Dobrodošlo novost predstavljajo misije z "udarnimi silami", kjer moramo (povečini) v določenem času izpeljati nalogo, pri tem pa iz tlorisnega taktičnega pogleda razporejamo svoje sile in se lahko kadarkoli "utelesimo" v katerikoli enoti, pa naj gre za avtonomni helikopter, vojaško kožo ali pa težkega robota. Nadzor iz taktičnega pogleda je na žalost vse prej kot natančen in še kako zmeden, poleg tega pa si umetna inteligenca vaših vojakov ne bi prislužila Nobelove nagrade in tako morate ves čas skakati v različne vloge in kar sami opravljati večino težaškega dela.

V boj z nožem ali dvema pištolama Tudi večigralstvo je doživelo spremembe, predvsem v opremljanju pred odhodom v bitko. Tako odklepanja novih orožij skoraj ni več, lahko pa se z omejitvijo desetih točk opremimo s pokalicami, nastavki, bonusi … Tako bomo na bojišču srečevali oborožence z dvema primarnima orožjema ali pa množico bonusov in nožem. Večigralstvo je še vedno izjemno instinktivno in hitro, sistem pa vas bo zdaj bolj uravnoteženo umestil v igro z igralci relativno primernih sposobnosti in znanja.

Ljubitelji zombijev se lahko prav tako razveselijo ponovnega vstajenja mrtvih. Avantura sicer nima poglobljene zgodbe, a temačno bežanje pred sladkosnedimi ljubitelji možganov se v kooperativnem načinu izkaže za precej zabavno. Iskanje predmetov, ki jih lahko sestavimo v obrambne sisteme in raziskovanje sveta v načinu "tranzit", je odlično, "preživetveni" je nekoliko prazen, igranje "bridkosti" proti nasprotni ekipi, ki ji nastavljate dišečo slanino, da bi bili prej pojedeni, pa nudi določeno zabavnost, ki pa je daleč od slasti enoigralske zgodbe in večigralstva.

Zgodovinski klic dolžnosti v spektakularnem ovoju Čeprav smo mislili, da smo se ga naveličali, nas je klic dolžnosti še enkrat več popeljal na filmsko spektakularni vrtiljak, ki se je tokrat otresel kalupa tipične hollywoodske zgodbe. Prostora za napredek je sicer še veliko, igralcem je treba nuditi več svobode in po dolgih letih veliko prisluženih zelencev vložiti v nov grafični pogon, a Call of Duty je še enkrat več svojim navdušencem dostavil tisto, kar si pravzaprav želijo.

Splošna ocena: 86

Zvrst: prvoosebna streljačina Razvijalec: Treyarch Založnik: Activision Igrala: PC, PlayStation 3, Xbox 360, Wii U

Lestvica ocen 1‒10 ‒ Se ne dotaknem, tudi če mi igro iz same ljubezni podari punca/žena/mama. 11‒20 ‒ Vzamem, če mi igro kdo podari, in plošček uporabim kot podstavek za pivo. 21‒30 ‒ Igram, ker sem mazohist. 31‒40 ‒ Bi igral, če bi mi tatovi odnesli vse drugo. 41‒50 ‒ Igre bi se lotil samo v službenem času. 51‒60 ‒ Igra ima nekaj dobrih elementov, ki pa ne odtehtajo slabih strani. 61‒70 ‒ Kot privrženec dotične zvrsti bom v igri užival. 71‒80 ‒ Zelo solidna igra, do odličnosti ji ne manjka veliko. 81‒90 ‒ Odlična igra z elementi klasike. 91‒100 ‒ Kupim kar dva izvoda; enega za igranje, drugega za občudovanje v vitrini.