Petek, 23. 11. 2012, 14.36
9 let
Ocenili smo: Call of Duty – Black Ops 2
Ni malo igričarjev, ki jim je postalo breme letnega obstreljevanja marketinškega stroja z igro Call of Duty pretežko in nadležno, saj nas je, resnici na ljubo, osmi zaporedni del in izvorni, katerega naslednik je "zamujal" dve leti, popeljal na vsa bojišča enega najbolj nasilnih obdobij človeške zgodovine. Drugi svetovni vojni so sledili grehi sedanjosti oziroma sodobnega vojskovanja, v prvi igri serije Black Ops smo spoznavali vroča krizna območja hladne vojne, zdaj pa se odpravljamo v prihodnost … in nazaj v preteklost.
Raul Menendez je tragična stvaritev, produkt hladne vojne, in psihična žrtev travmatičnih dogodkov, ki ga žene sovraštvo proti Franku Woodsu, junaku prve igre, ki povezuje preteklost in sedanjost s pripovedovanjem svojih izkušenj Davidu Masonu, pripadniku posebnih enot in sinu umrlega specialca Alexa. Z organizacijo Cordis Die je postal junak zatiranih množic, 99 odstotkov ljudi, ki jim je dovolj pogoltnosti bogatega sloja. Proti Menendezu se borimo, a hkrati spoznavamo, da so njegovi motivi pravični, njegova dejanja pa ne vedno krivična. Ob boju na zaslonu se v nas bije notranji boj vesti, še toliko bolj, ko je treba sprejeti odločitev, ki ima vpliv na celotno igro.
Se bomo lahko uprli maščevanju s prstom, ki je že na petelinu, smo našli vse informacije, nam je uspelo uspešno izpeljati misijo? Množica dogodkov ima vpliv na potek igre, sami odločate, kdo živi in umre, pa čeprav odločitev velikokrat ni popolnoma jasna in ima celo neodločenost samosvoje posledice. Koncev je šest, vmesnih dogodkov, ki bi lahko ubrali drugo pot, pa še več.
Pozabite na laserske puške iz Zvezdnih stez, prisotne so le nekatere oblike avtonomnih vojaških strojev, ki so verjetno v razvoju že danes. Dogajanje je hitro in vas neusmiljeno vleče naprej, čas ob zaslonu pa teče hitro. Zgodba je resnično ena boljših v celotni seriji Call of Duty, moram namreč priznati, da me prvi del s tega vidika ni najbolj navdušil.
Dobrodošlo novost predstavljajo misije z "udarnimi silami", kjer moramo (povečini) v določenem času izpeljati nalogo, pri tem pa iz tlorisnega taktičnega pogleda razporejamo svoje sile in se lahko kadarkoli "utelesimo" v katerikoli enoti, pa naj gre za avtonomni helikopter, vojaško kožo ali pa težkega robota. Nadzor iz taktičnega pogleda je na žalost vse prej kot natančen in še kako zmeden, poleg tega pa si umetna inteligenca vaših vojakov ne bi prislužila Nobelove nagrade in tako morate ves čas skakati v različne vloge in kar sami opravljati večino težaškega dela.
Ljubitelji zombijev se lahko prav tako razveselijo ponovnega vstajenja mrtvih. Avantura sicer nima poglobljene zgodbe, a temačno bežanje pred sladkosnedimi ljubitelji možganov se v kooperativnem načinu izkaže za precej zabavno. Iskanje predmetov, ki jih lahko sestavimo v obrambne sisteme in raziskovanje sveta v načinu "tranzit", je odlično, "preživetveni" je nekoliko prazen, igranje "bridkosti" proti nasprotni ekipi, ki ji nastavljate dišečo slanino, da bi bili prej pojedeni, pa nudi določeno zabavnost, ki pa je daleč od slasti enoigralske zgodbe in večigralstva.
Splošna ocena: 86
Zvrst: prvoosebna streljačina Razvijalec: Treyarch Založnik: Activision Igrala: PC, PlayStation 3, Xbox 360, Wii U