Ne le fotografirati, črno-belo je treba videti! (FOTO)

Reči, da je bila fotografija od svojih najzgodnejših dni pa do razvijanja prvih barvnih izdelkov črno-bela, je sicer povsem sprejemljivo, a do neke mere zmotno –primernejši je izraz monokromatska, kar pomeni, da je v celoti izrisana iz tonov ene same barve.

Za prvo praktično tehniko črno-belega fotografiranja, ki ni zahtevala nekajurne izpostavljenosti svetlobi, je zaslužen Louis Daguerre, ki je motive s pomočjo camere obscure in nekaj precej strupenih kemikalij odtisnil na bakreno ploščo, prevlečeno s tanko plastjo srebra. Tehnika, imenovana dagerotipija, se je razširila hitro, med drugim sta jo preizkušala tudi slovenski slikar Primož Škof in duhovnik Janez Avguštin Puhar, ki sicer velja za enega od pionirjev svetovne fotografije, saj je kot eden prvih razvil postopek fotografiranja na stekleno ploščo (puharotipija).

Dagerotipija se sicer ni prijela, saj je bil postopek predrag in preveč toksičen, obenem pa ni bilo mogoče izdelovati duplikatov – nasledili sta jo cenejši alternativi ambrotipija (nadgradnja spodaj omenjene mokre kolodijske plošče z manj osvetljenimi steklenimi negativi) in tintipija (osnova je bila železna pločevinasta plošča).

V zgodovini fotografije sta se zaradi preizkušanja cenejših in zdravju manj škodljivih tehnik razvijanja poleg črno-belega barvnega diagrama precej redno pojavljali tudi modra (cianotipija – prvi proces razvijanja, ki ni zahteval srebra in malignih kemikalij, temveč zgolj amonijev železov citrat in kalijev ferocianid) in rjava barva (mokra kolodijska plošča – tehnika, ki kot glavni medij uporablja kolodij, v topilu razgrajeno celulozo, za fiksiranje pa jajčni beljak; od tu angleški izraz albumen print in albumski papir).

Prvo je za svojo vzel predvsem zgodnji ameriški konstrukcijski sektor – zaradi izrazitega kontrasta črne in modre je bila tehnika namreč izvrstna za risanje gradbenih načrtov (blueprints), z implementacijo druge pa je bilo mogoče poceni izdelati veliko število kopij.

Črno-bela fotografija ob prihodu Kodachroma, prvega komercialno uspešnega barvnega filma, ni zamrla, temveč je v panogi zaradi nizke cene razvijanja in klasičnega videza ostala prisotna še desetletja, iz nekdaj edinega in pozneje stroškovno učinkovitega načina procesiranja fotografij pa se je razvila niša, ki pred slikovno predstavitev resničnosti postavlja umetnost.

Mar ni dovolj le premikanje drsnikov v Photoshopu? Staro- in novodobne črno-bele fotografske umetnine seveda niso skomponirane le iz omenjenih barv, temveč iz tisoč in ene nianse sive. Da bi fotograf uspešno prebrodil obsežno močvaro, ki ločuje amaterska skrpucala od profesionalizma, se mora svet naučiti gledati skozi sivo prizmo in oceniti, ali bo motiv, ki je v barvah videti fenomenalno, podobno izrazit tudi v monokromatski podobi. Eden od načinov za priučitev omenjene tehnike opazovanja je uporaba fotografskega diagrama sivin in primerjanje odtenkov z barvami za fotografa potencialno zanimivih objektov in prizorov. Bo korenček sredi zelenih paprik videti enako dobro tudi, ko barv ne bo več?

Najbolj izurjeni mojstri črne beline namesto manipulacije s filtri in programi za obdelovanje grafike raje izkoriščajo danosti kompozicije – razlike med barvnimi toni namreč ustvarjajo osvetlitev, oblike, linije in teksture.

Klasični subjekti, kontrast in oblike Trije tradicionalni motivi, ki zmorejo obilno izkoristiti črno-belo barvno lestvico, so pokrajina, portret in dokumentarni prizori, saj so barv osvobojene fotografije idealni mediji za pripovedovanje zgodb bodisi z druge strani sveta bodisi s sosednje ulice. Črno-beli portreti so pogosto bolj doživeti, saj v teh primerih niso poudarjene barve, temveč obrazno izrazje, ki ponuja vpogled v samo dušo osebe na fotografiji. Ob zajetju pokrajinskega motiva mnogi velik pomen pripisujejo izkoriščanju elementov ospredja in definiciji gorišča.

V nobeni drugi fotografski panogi ni kontrast pomemben tako zelo kot pri črno-belem udejstvovanju. Najlažji način naravnega dodajanja kontrasta je ustrezna izbira motiva v optimalnih okoliščinah – poiskati je treba barvne tone, ki si čim bolj nasprotujejo. Dober primer je črna ovca v čredi belih vrstnic. Kontrast gradita tudi jakost svetlobe in njena usmerjenost – ob neposredni izpostavljenosti soncu bodo tudi sence izrazitejše. Najbolj zanimive so zgodaj zjutraj in pozno zvečer, ko je kot padajoče svetlobe najostrejši.

Osredotočanje na privlačne oblike je ena najboljših metod za dosego odličnih črno-belih rezultatov. Da bi njihove linije izkoristili kar najbolje, je nujno potrebna tonalna raznovrstnost med osrednjim objektom in ozadjem. V tem oziru je še posebej učinkovito fokusiranje na izbrano temno silhueto v ospredju z izpostavljenostjo, ki temelji na svetlejšem ozadju. Za doseganje globine je pomembna tudi pravilna izbira kota svetlobe, saj je lahko fotografija ob osvetlitvi iz ozadja hitro videti enodimenzionalna.

Slavni črno-beli pritiski sprožilcev

Bolj kot umetniško imajo zgornje nesmrtne upodobitve sicer zgodovinsko vrednost, a njihovi sporočilni vrednosti nikakor ni mogoče oporekati. Prave barve resničnosti se namreč pokažejo šele takrat, ko se barve umaknejo.