Dobrodelna organizacija, za katero ni več nikomur mar

Organizacija One Laptop per Child je nastala v začetku leta 2005, njen osrednji cilj pa je bil razvoj cenovno zelo ugodnih prenosnih računalnikov za uporabo v izobraževalne namene v državah tretjega sveta. Iniciativo je spočetka podprlo več velikih imen računalniške industrije, kot so AMD, Google in eBay, med letoma 2007 in 2012 pa je do otrok spravila več kot poltretji milijon prenosnikov linije XO z operacijskim sistemom, temelječim na Linuxu, pomnilnikom flash in mobilno brezžično povezavo ad hoc (učenci so do spleta in družabnih aktivnosti dostopali prek deljene povezave).

Kaj je šlo narobe? Prenosniku XO-1, ki je nekdaj pomenil poceni revolucijo interakcije ljudi in računalnikov, se je življenjska doba iztekla že davno, rezervne komponente je nemogoče najti, novih vsebin zanj ne ustvarja skoraj nihče več, za nameček pa je podporo brez predhodnega opozorila odpovedala še fundacija OLPC.

Ta je sicer v popolnem razsulu – na sedežu organizacije v mestu Cambridge v bližini Bostona ni več nikogar, Nicholas Negroponte, nekdanji prvi mož OLPC, pa se je že pred nekaj leti začel ukvarjati s projektom globalne pismenosti v sklopu neprofitne organizacije za tehnološki napredek X-Prize.

Upanje še tli Veliko breme entuziazma, energije in veselja, ki so ga s prinašanjem nasmehov na usta šoloobveznih otrok v državah v razvoju nekdaj izkazovali člani One Laptop per Child, je na svoja pleča zdaj vsaj delno prevzela podružnica OLPC v Miamiju, ki z megabajti in megaherci še vedno zalaga Urugvaj, Peru in Ruando.