Kriminalistični tehnik Praček: Fotoaparat, video, skicirka so moje oči

Robert Praček, višji kriminalistični inšpektor specialist, je tisti človek, ki na Upravi kriminalistične policije na Generalni policijski upravi (GPU) koordinira ogledno dejavnost. Kot kriminalistični tehnik je od leta 1994 delal na Policijski upravi Ljubljana, zadnja tri leta pa je na GPU, kjer je, kot sam pove, pri vseh hujših kaznivih dejanjih nekakšna senca, ki gleda pod prste preiskovalcem na terenu.

Včeraj je slovensko javnost znova presunil dogodek v Ljubljani, ko je neznanec ustrelil direktorja Kemijskega inštituta. Ob takih dogodkih imajo največ dela kriminalistični tehniki.

Praktično ne obstaja ogled kaznivega dejanja brez kriminalističnih tehnikov. Ti so prvi, ki najdejo, zavarujejo in pravilno shranijo vzorce, sledi, ki jih nato obdelajo v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju.

V intervjuju preberite, kaj vse počne oglednik ali krim tehnik, kot pravijo na policiji, kakšna znanja zahteva ta poklic, pa tudi, zakaj ni vse tako, kot je videti v ameriških kriminalnih nadaljevankah.

Kaj vse spada pod vašo pristojnost? Ogledna dejavnost zajema zelo široko področje, saj pravzaprav ni kaznivega dejanja s področja splošne kriminalitete in dela organizirane kriminalitete, kjer ogledne dejavnosti ni zraven. Ta namreč v svojem najširšem pomenu sledi takoj po zaznavi kaznivega dejanja. Ogled je sestavljen iz faz in vrste postopkov. Vzpostavljanje teh postopkov je delo, ki ga koordiniram.

Torej vi nekako razdelite delo? Ne. Slovenija je del evropskega sistema ENFSI, evropske mreže forenzičnih laboratorijev, kjer obstajajo posamezne zahteve, kako naj se opravlja delo na področju forenzike. Naš forenzični laboratorij je pristopil k akreditaciji svojega dela, ki je del teh zahtev.

Tako v laboratoriju svoje delo opravljajo po akreditiranih postopkih, drugi del pa se dogaja na terenu. To pomeni, da moramo ta del na terenu še vzpostaviti.

Prejšnji teden je zaznamoval dogodek v Novem Polju. Kaj storite najprej, ko pridete na kraj? V Novem Polju je bil postopek malo drugačen. Za vsakega, ki odide na kraj dogodka, je najpomembnejša varnost. V novem Novem Polju so nevarnost zaznale že druge službe, zato je ogled sledil šele po tem, ko je to bilo varno.

Ko je nevarnost odstranjena, se začne ogled skupaj s strokovnjaki z ustreznega področja. V tem primeru so bili na kraju kemiki in protibombna zaščita.

Novo Polje ni najboljši primer, saj smo bili v tem primeru podvrženi drugim službam, ki so narekovale tempo, kdaj in kako lahko delaš. In to je prav, saj mi tega znanja nimamo.

Pa pojasnite na kakšnem tipičnem primeru. Tipičen primer je vlom v stanovanjsko hišo, kjer je policist poklican na kraj dejanja. Tam poskuša ugotoviti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Potem poroča v operacijsko-klicni center, kjer ocenijo, kdo gre na kraj.

Nato sledi prihod komisije, ki jo sestavljajo kriminalistični tehnik, ta nudi strokovno pomoč na kraju, in kriminalist ali policist, odvisno od dogovora.

Kakšna znanja, izobrazbo mora imeti kriminalistični tehnik? Zelo različno, imamo policiste, ki smo jih k temu delu priučili, sicer pa so uporabni tehnični poklici. Najraje imamo strojnike, kemike … Je nekaj konkretnih znanj, ki jih potrebuješ, zato je oddelek kriminalistične tehnike vedno sestavljen iz različnih profilov poklicev. Tudi policisti morajo biti, ker tega znanja tehniki nimajo.

Ekipa, sestavljena iz policistov in ljudi iz civilno-tehničnih šol, je idealna za oddelek kriminalistične tehnike.

Vsako stvar, ki jo najdete na kraju, je treba dokumentirati. Celoten ogled je treba dokumentirati, ne samo kraja, vse naše postopke. Osnova po zakonu je zapisnik o ogledu. A ker v zapisniku ne moreš vsega opisati, je kot dopolnilo fotografija, včasih potrebuješ skico, včasih video. Tako imenovana ogledna fotografija je kar reden spremljevalec ogledov.

To skupaj, torej zapisnik o ogledu in fotografija, je neka osnovna dokumentacija o ogledu.

Se vam zgodi, da kaj fotografirate, pa šele na razviti fotografiji potem vidite, kaj ste pravzaprav ujeli v objektiv? Seveda, zato imamo tudi poseben način fotografiranja. Fotografija je vedno situacija, bližina, detajl. To je kot zakon. Torej zajemaš vse in greš nato vedno ožje. Ko zajemaš, včasih dejansko ne vidiš vsega, ne opaziš, ko pa zagledaš fotografijo, je zadeva jasna. Ko delaš ogled, te tvoja rekonstrukcija vodi, da greš še kaj pogledat.

Točno določen postopek je tudi pri fotografiranju. Delaš tako, da ne uničuješ sledi. Če pri tem nimaš nekega sistema, boš izpustil malenkosti. Težko ločiš ogled od fotografije, zdaj bom malo fotografiral, zdaj bom malo gledal.

Kako je to videti na terenu? Še vedno velja tisto staro pravilo: najprej z očmi, nato z rokami. V mojem primeru so moje oči fotoaparat. Video, skicirka, pisalo, to so moje oči. Če pristopim do nekega objekta, ga najprej temeljito pofotografiram z vseh zornih kotov, tako da zajamem ves objekt. To je tako imenovana situacijska fotografija.

Če si predstavljate, da je bilo na primer vlomljeno skozi okno, moram do tega okna nekako priti. Torej ko sem vse fotografiral, grem v iskanje. Predvidevaš, če nič ne najdeš, iščeš. A najprej si pofografiral, ravno zato, da če kaj uničiš, si vsaj na tak način ohranil sledi.

Če si recimo v prostoru, boš najprej pregledal tla in šele nato naredil situacijsko fotografijo. Ker če boš hodil po prostoru, boš vse uničil.

Torej vi opravite celoten ogled, ne gre samo za fotografiranje, tudi zbirate dokaze? To vse dela en človek, krim tehnik.

Je na terenu en sam krim tehnik ali jih je več? Odvisno, če gre za vlom v avto, tam nimajo kaj delati trije. Če govoriva o umoru, pa ne morejo delati manj kot trije.

Si potem delo porazdelite, se nekdo ukvarja s prostorom, drugi z umorjenim? Dekleta in fantje delajo, kakor se bolje počutijo. Večinoma uporabljamo sistem iskalec, tisti, ki pomaga zavarovati sledi, in dokumentalist. Prvi gre v iskanje, označi, fiksira sled, pokaže nanjo, nič ne dela z njo, samo toliko, da nihče ne stopi nanjo.

Potem se on umakne, dokumentalist je zadaj stvari že poskiciral, zdaj fotografira. Potem pride spet prvi, sled zavaruje, drugi mu podaja material za zavarovanje itd.

Gre za kombinirano delo. Če ekipa ni usklajena, potem uničujemo, zato imamo bolj ali manj stalne ekipe.

Koliko krim tehnikov imamo? Na osmih policijskih upravah je 76 krim tehnikov. Najmanjša uprava ima pet tehnikov, jih je pa tudi do 20. To so krim tehniki, ne govorim ne o forenzikih, ki delajo v laboratoriju, ne o policistih.

Kako se odvijajo ogledi? Ogledi se odvijajo na treh ravneh. Prva raven – lokalna so policijske postaje, tam so policisti, ki opravljajo svoje redno delo, ko pa je treba iti na ogled, bo šel na ogled v sklopu svojega dela. Nekaj let jih že usposabljamo na način, poseben za Slovenijo in poseben tudi za ta evropski prostor, ki se je izkazal za dobro prakso.

Kakšen način je to? Če bi na vsaki policijski postaji vzpostavili take ekipe, kot jih imamo na upravah, bi bile te ekipe preprosto predimenzionirane za vrste ogledov, ki se opravljajo na lokalni ravni, čeprav bi bilo to dobrodošlo.

Kdorkoli je šel v ta sistem, pa nam ni treba daleč, to so skoraj vse okoliške države, se jim zdaj kolca po našem sistemu. Mi smo šli v trimesečno usposabljanje policistov za krim tehnike v posameznih oddelkih.

Na usposabljanju se učijo kriminalistične tehnike obdelave kraja – gre za manjši segment ogleda. Po treh mesecih se vrnejo nazaj na policijsko postajo kot policisti.

S tem ne pridobijo nobene funkcije, a ko bodo šli na ogled, se bo od njih zahtevalo, da opravijo ogled po sistemu, ki so se ga naučili. S tem je pokrita lokalna raven z relativno dobrimi ogledniki.

Krim tehniki so na regionalni ravni. 76 krim tehnikov nudi strokovno pomoč svojim kolegom na regionalni ravni in policistom na lokalni ravni.

Ali v tujini obstajajo šole za krim tehnike? Ja. A to za lokalno raven ni potrebno, saj bi potem morala vsaka policijska postaja imeti tudi primerno opremo, kar finančno vsaj za zdaj nima smisla.

Kje se potem šolajo slovenski krim tehniki? Sam sem prišel iz civilne šole, strojne. Ko sem se zaposlil, so me v roke dobili stari krim tehniki. V bistvu gre za obrtno dejavnost. Ko so ti odločili, da si sposoben iti na ogled sam, si ponosno vzel kovčke in šel. Potem pa z leti rasteš.

Pa vendar so izobraževanja verjetno potrebna, saj so kriminalci vedno korak pred preiskovalci. Seveda, v osnovi mora vsakdo, ki pride iz civila, opraviti kriminalistični tečaj. Če pride iz policije, je nek del usposabljanja že opravil. V nadaljevanju smo se dobili enkrat na leto in izvedeli kaj novega, a smo to prakso pred kakšnim letom prekinili.

Prvič smo namreč organizirali kriminalistično-tehnični tečaj za vse nove krim tehnike po določenem programu. Bistvo je, da krim tehnik začne rasti na oddelku za kriminalistične tehnike, kjer gre skozi določen program.

Nato v nacionalnem forenzičnem laboratoriju približno tri tedne spoznava njihova področja – to je zelo pomembno. Zadnji teden pa delamo še posebej ogledno dejavnost, ko gre za praktičen prenos znanja po enotnem sistemu. Potem se vrne v službo, kjer je od vodje tehnike odvisno, kdaj ga bo spustil na teren.

Torej ne odločate vi, kdo gre na teren? Ne, to je v pristojnosti vodje oddelka za kriminalistično tehniko na določeni policijski upravi. On pozna svojo ekipo. Ni ločeno, da bi bil nekdo za požare, nekdo za vlome … Če moraš na kraj med tednom, lahko izbiraš, če pa je sobota, delaš vse. Ob hujših kaznivih dejanjih, kot so recimo umori, pa se vmešam še sam. Tam si kot nekakšna siva senca, ki vztraja pri rešitvah, če kaj ne gre skozi.

Torej ste bili zraven tudi pri umoru Zorice Škrbić? Da.

Ste imeli kaj več dela glede na to, da je bila nekje ugrabljena, nekje mučena, nato odvržena, potem ste našli zažgan avto … To ni tako redko. Imamo sekundarne in primarne lokacije. Kjer je truplo najdeno, ni nujno primarni kraj dejanja. Teh kombinacij je veliko, skoraj ne poznamo umora, kjer se prej ali slej ne začne delo širiti na več krajev.

Kako zelo so krim tehniki v preiskavi pomembni? Zame najbolj, če napeljem na svoj mlin. Če pogledava preiskavo, je to zelo širok pojem, kriminalistična preiskava je en segment preiskave.

Na sodišču velja materialni dokaz in tukaj je krim tehnika prva, da dobi vzorce, sledi, ki jih obdelajo v laboratoriju. Mi jih ne obdelujemo, jih pa zbiramo in jih nosimo tja.

Kako nam realnost o delu krim tehnika slikajo ameriške nadaljevanke, filmi? Če verjamete ali ne, kaj dosti drugače kot v filmih ne delamo. Dobro, v filmih ne oblečejo belih kombinezonov, mi jih imamo, v filmu tudi sami preiskujejo od začetka do konca, pri nas je to deljeno delo. In tudi prav je tako. Če se ukvarjam s sledmi, še ne pomeni, da znam postavljati primerna vprašanja, za to so drugi strokovnjaki.

So kakšne zadeve, ki so vas še posebej prizadele pri tem delu? To je zelo odvisno od tega, v kakšnem obdobju si sam. Ko imaš majhne otroke, ne maraš videti smrti otrok. Nikoli jih ne maraš, a takrat te to še posebej prizadene. Na pokojne se recimo navadiš, a ko so v istem prostoru svojci, ko jih slišiš iz sosednje sobe, je to drug občutek, moraš jim izreči sožalje … Prizadene te lahko tudi v drugo smer, tako da si jezen. To je druga frustracija, saj to teže rešiš.

Ali lahko službo odklopite, ko pridete domov? Nikoli ne moreš povsem odklopiti. Dogaja se mi čista neumnost, ko hodim po cesti, vidim sled obuvala … Ali pa gledam film, pa nenadoma vstanem in grem. Otroci že vedo, da je vse skupaj ena "buča".

Se slovenska krim tehnika lahko primerja s tujimi, z ZDA? Za ameriško ne bom trdil, čeprav sam Američanov nimam za neke hude strokovnjake. Leta 2002 sem bil tri tedne na osnovnem kriminalistično-tehničnem tečaju v Angliji, kjer so bili ljudje iz različnih evropskih držav. Lahko rečem, da smo med vsemi prednjačili. Pa ne, da se zdaj hvalim, gre za širino poznavanja problematike, ravno recimo pri fotografiji.

Pri nas zna en človek sam fotografirati, zavarovati kraj, zna sam odločati o tem, kaj bo in česa ne bo zavaroval. V drugih državah, kjer so močnejši sistemi, na kraj pokličejo fotografa, da dokumentira najdeno sled. Človeka, ki se ukvarja samo s fotografijo. Tega mi nimamo.