Zlomljeni smo!

Ekonomisti jo imenujejo kriza, a v resnici je ta pri nas le pokazala adaptacijo na okolje, ki smo si jo zgradili skozi zgodovino (sicer ne bi preživeli!). Zdaj se je okolje spremenilo, mi pa še naprej po starem, kar nas že resno ogroža. Sprašujočim odgovorim s tem, da so možnosti še odprte, če … če … če … in še kakšen če. V zadnjem letu pa se je moj pesimizem odločno povečal. Razlog: nekajkrat sem prisostvoval literarni ustvarjalnosti mlade generacije. Slovenske zgodbe V stoletjih pod tujo oblastjo smo se pač prilagodili v vseh pogledih, tudi v literarnih. Naši junaki morajo biti taki, da preživijo – torej neodrasli, odrekajo se moči, in če se v njih sproži aktivnost, takoj panično hitijo nazaj v objem pasivnosti. Peter Klepec izkoristi supermoč zato, da se vrne k mami, Martin Krpan zato, da čim hitreje opravi s sovražnikom in se potem na dolgo izgovarja, kako noče ničesar, ne princese, ne pol države, ne bogastva, nato uspešno pride domov reven, kot je tudi šel. Kralj Matjaž goji brado in tako dalje, kogar zanimajo podrobnosti, naj si prebere moj prispevek o naših junakih. Med umiranjem socializma se je začel pojavljati aktiven junak – imel je sovražnika, totalitarno oblast, in po svojih močeh je poskušal kaj storiti proti njemu. Neki literarni kritik je ob osamosvojitvi Slovenije celo zapisal, da prihaja čas aktivnih junakov, saj smo pač zdaj samostojni in ni več okupatorja, pred katerim bi morali skrivati svojo aktivnost. Seveda pa je tudi novim oblastnikom kult pasivnosti ustrezal – če pogledamo samo na filmsko področje, množično so financirali filme, v katerih junaki gledajo skozi okno, se dolgo tuširajo in zamišljeno sprehajajo. Tako dolgo, da je slovenski film izgubil gledalce. Zgodbe prihajajočih literatov Veliko pišejo o izgubljeni generaciji, ki se zdaj bliža tridesetim, jaz pa sem bil v zadnjem letu izpostavljen tudi njenim literarnim dosežkom. Poskusil bom čim bolj zamaskirano obnoviti nekaj zgodb, ki sem jih prebral. Prva: glavni junak gleda skozi okno. Vidi to, vidi ono. Mama mu streže, on pa gleda. Naslednja: glavni junak živi pri mami, ki ga streže spredaj in zadaj, on pa klika po Facebooku. Potem pa zadene na loteriji, obogati in skoraj umre od šoka – moral bo spremeniti način življenja! (Pustiti mamo? Odrasti?) Reši se tako, da dobitno srečko podtakne prijatelju in torej njega zvali v govno bogastva in spremembe. Tretja: oseba dobi ponudbo iz Hollywooda, slava in bogastvo čakata. Junakinja reče ne tem gnusnim kapitalistom in ostane doma. Stik z realnostjo Kadar sem imel možnost pogovora z avtorji, sem vedno zastavil podobna vprašanja. Recimo: "Je vaš junak aktiven?" Kar poskočili so od navdušenja: "Seveda!" Vztrajal sem: "Ampak saj ne počne drugega, kot gleda skozi okno." "Seveda, gleda, to je aktivnost! Kaj vse vidi!" Edino, kar vidi, so tuja življenja. Prišli smo tako daleč, da je aktivnost že to, če nekdo odpre oči. Drugo vprašanje zadeva matere, ki junake hranijo in oblačijo, v zgodbah pa nimajo niti imena. Vprašam: "Kakšen pomen ima mama v junakovem življenju?" in vsi odgovorijo presenečeno: "Nikakršnega!", kot bi jih vprašal o pomenu atmosfere. Pač je, obstaja in to je to. Očetje so seveda vedno odsotni, manjkajo brez razlag, saj je stanje vsem samoumevno. Ko vrtam dalje, začudeno povedo, da za junake mama pač skrbi, zakaj bi to kaj vplivalo nanje? Ključ vseh slovenskih zgodovinskih adaptacij je seveda vzgoja. Naši starši morajo vzgojiti nedokončan izdelek, ki ne doseže samostojnosti, zato bo vedno potreboval gospodarja. Kogar zanimajo podrobnosti, naj prebere kolumno z naslovom Slovenska mama. Tovrstna vzgoja je v samostojni Sloveniji dosegla vrhunec uspešnosti, predvsem v tem, da je postala povsem skrita, nevidna in tako globoko nezavedna, da očitno visoko inteligentni ljudje s čudenjem gledajo, kakšen pomen neki bi imela mama v življenju odraslega, nesamostojnega človeka, ki tiči doma in/ali gleda skozi okno, ona pa dela vse namesto njega. Krona tovrstne vzgoje je ta neverjetna kognitivna disonanca, kot se zadeva zdaj moderno imenuje, oziroma, po starem, izgubljeni stik s stvarnostjo. Če nimate stika s stvarnostjo, tudi ne morete ničesar uspešno spremeniti – kako naj najdete pot ven, če ne veste, kje sploh ste? Še več: če – razen občutka praznine in nezadovoljstva – sploh ne veste, da je kaj narobe in bi bilo lahko drugače? Da je življenje drugje, ne za vašim oknom ali zaslonom? Druga Slovenija Res pa je, da sem se letos pogovarjal s precej mladimi Slovenci, visoko aktivnimi, ustvarjalnimi, ki niso živeli pri materah in niso cele dneve gledali skozi okno ter se niso bali spremembe. Privabili so mi nasmeh na obraz in upanje v srce. Res pa je tudi, da se je vse skupaj dogajalo v New Yorku. Vrnitev v preteklost Poglejmo zgodovino Slovencev z drugimi očali: močnejši narodi so nas imeli za vzrejališče kadrov. Okupatorji so pustili, da sami opravimo selekcijo in izženemo sposobne in aktivne, ostanemo pa s pasivnimi in zagrenjenimi. O tem je pisal že Ivan Cankar. Sredi devetnajstega stoletja ste morali za spodbudne pogovore s Slovenci iti na Dunaj, v središče imperija. Veliko jih je študiralo na univerzi, mnogo jih je ostalo tam in svojo življenjsko aktivnost torej darovalo tujcem, ker jo domači niso hoteli. Danes morate za spodbudne pogovore oditi v zdajšnje središče imperija, v New York ali Kalifornijo. Kar pomeni, da se nam v zadnjih sto letih ni posrečilo prebiti davnega programiranja; nismo ustvarili pogojev za drugačno, resnično samostojno in ustvarjalno življenje. Sto let, vrženih proč: domača negativna selekcija še vedno oskrbuje tujce z najboljšimi kadri z našega vzrejališča. Preostali pa lahko stojimo ob oknu in zagrenjeno gledamo življenje, kako teče. Za seboj pa slišimo mehke korake copat s podplati iz filca. Mama nam prinaša kavo.