Zlata vrata

Bil je rojalist. Spoštoval je sultana in celotno turško-otomansko tradicijo. Leta 1908, ko je izbruhnila revolucija mladih Turkov, se je boril za ustavno monarhijo, tisto monarhijo, za katero se je kot vojak boril na različnih frontah od leta 1907 do leta 1918. Kemal je zajahal veter velikih sprememb in postal oče sekularne turške republike šele, ko je bila usoda Otomanskega cesarstva zapečatena s koncem prve svetovne vojne. Kot izvirni Evropejci smo skoraj vsi pri sebi prepričani, da so vzpon, življenje in padec istanbulskega cesarstva nekaj, kar ima zelo malo povezav z našo zgodovino in razvojem. Napaka! Otomanski imperij je bil sestavni del evropskih zavezništev in ravnovesja moči dolga stoletja. Francozi so veselo spodbujali – kar pomeni financirali – sultane vsakič, ko je bilo treba nagajati Habsburžanom ali še prej Benetkam, Angleži pa so uporabljali popolnoma enako orodje proti Italijanom in Francozom. Popolnoma vsa evropska kraljestva pa so si bila vedno enotna – še danes – v pomoči Turčiji, ko je šlo za nadzor nad ožino Dardanele. Zlata vrata, tako so ožino zaradi njene pomembnosti imenovali tuji vladarji, so morala Rusiji preprečiti prosti dostop do Sredozemskega morja prek Črnega morja, torej preprečiti carjem, da bi postali prava evropska sila. To je razlog, zaradi katerega se je Turčija izoblikovala v najtesnejšo zaveznico Združenih držav in Severnoatlantske zveze po drugi svetovni vojni. Turčija je z vsemi svojimi kulturnimi in verskimi razlikam del zgodovine stare celine. Brez sultanov bi bila naša celotna preteklost bistveno drugačna. Turčija še zdaleč ni le drugorazredni igralec mednarodnih odnosov in naše sosedne politike. Ko jo je Atatürk vzel v svoje roke po grško-turških vojnah in po armenskem pokolu, v času katerega je lahko računal na podporo Sovjetske zveze, je Turčija potrebovala novo življenjsko energijo in vizijo. Kemal jo je videl v zamenjavi pisave in oblačenja, močnejšemu približevanju evropskemu prostoru, jasni delitvi med Cerkvijo in državo ter novi, neokuženi prestolnici. Od smrti Mustafa Kemala je država doživela številne vojaške udare, vendar – kot pravi pregovor – "se je bila vojska ob pravem času vedno pripravljena vrniti v vojašnice". Turčija je leta 1950 postala večstrankarska demokracija, številne stranke so skušale varovati Atatürkovo zapuščino, vojska pa je varovala sistem. Danes je država postala ena od najmočnejših regijskih sil na svetu, ki temelji na neverjetno rastočem gospodarstvu. Če želi danes katerakoli mednarodna sila imeti vpliv na Balkonu, nikakor ne more mimo turških interesov in povezav. Tudi Sredozemlje in Bližnji vzhod, kjer je Izrael najtesnejši vojaški zaveznik, čutita prisotnost Ankare točno tako, kot jo čutijo komunistični voditelji na Kitajskem, ker dolga roka kulturnega vpliva Turčije seže do samega Uiguristana (severno-zahodne regija Ljudske republike Kitajske). Omenjena dejstva pomenijo, da ima politika Ankare veliko podpornikov in občudovalcev, ampak istočasno veliko nasprotnikov. Za to dandanes ni čudno, da se protesti širijo po Anatoliji. Boj za ohranitev parka se je sprevrgel v proteste proti vladi premierja Erdogana, najvplivnejšega turškega politika po Atatürku.

Policija, navajena na tisočletja trde roke, se je neprimerno zoperstavila protestnikom in napeto ozračje se je dobesedno vžgalo. Zelenim so se priključili študenti, nevladne organizacije in politična opozicija. Erdogan je precej nespretno nadzoroval dogajanje in je danes v precej nevarnem položaju. Vse, kar je zgradil v zadnjih letih, se lahko poruši. Smo pred novo spomladansko revolucijo v Sredozemlju? Je zdaj tarča destabilizacije prav ena od tistih držav, ki so podpirale spremembo režimov v arabskih državah? Vsak protestnik na ulicah ima svoj razlog. Opozicija skuša Erdoganu preprečiti vzpostavitev predsedniškega sistema, ki bi ga prihodnje leto pripeljal do položaja predsednika republike, družba izraža nezadovoljstvo z vedno bolj versko obarvanimi institucijami, določen del mednarodne skupnosti pa poskuša destabilizirati premočno regijsko silo. Ko je pred dnevi BBC po vsem svetu kazal polne trge revolucionarjev in spopade s policijo, se je na turških zaslonih pojavil triurni dokumentarec o življenju pingvinov. Metode so očitno enake od Pekinga do Ankare, a to je bilo dovolj, da je mednarodna skupnost padla v tragikomično stanje z izjavo vodje sirskega režima Al Asada, ki je pozval Erdogana k odstopu zaradi diktatorskega vedenja. Včasih povprečen opazovalec lahko le ostane brez besed. Protesti niso navadni. Niso tipični turški protesti. Val raste in nekaj se bo zelo verjetno spremenilo. Vsaka sprememba pa bo – tako kot je bilo vedno v zgodovini – imela še širše posledice po svetu. Če ne drugega, med Turčijo in Izraelom sta Sirija in Libanon … Izrael si ne more privošči nestabilne Turčijo v trenutku, ko je destabilizacija celotnega Bližnjega vzhoda lahko stvar le ene napačne poteze.