Življenje, kot ga pišejo maratoni

S prijateljem Igorjem sva v nepričakovanem nalivu odtekla sproščujočo desetko. Fino naju je shladilo. Dan prej sva z mlajšim sinom odtekla hitro sedemko. Poskušal sem mu slediti, a mi je zlahka uhajal. V finišu je potegnil nekaj sto metrov naprej. Veliko hitrejši je od mene. Še en dan prej sem ob slovenski Obali sam odtekel nekaj manj kot dvajset kilometrov. Moral bi jih s kompanjonom Boštjanom, a se je ob plavanju v poletno toplem jesenskem morju grdo urezal na skali, tako da je moral namesto na tekaško stezo odhiteti na urgenco v Izolo. Rekli so mu, da bo v enem tednu dober.

Bili so trije zaporedni tekaški dnevi. Na nedeljski maraton sem se, spet malo kampanjsko, pripravljal skoraj do zadnjega. Pomislil sem na tak čas pred tremi leti in poiskal svoj tekaški koledar iz tistega časa.

Pogled nanj je takoj pokazal, da se je v tem času marsikaj spremenilo. Pravzaprav se je spremenilo vse. Če bi rekel, da me je tek prerodil, bi se zlagal. Resnica je, da mi je tek podaril novo življenje.

2011 Pred tremi leti sem se komaj vlekel po tekaški stezi. Sem pa tja sem odtekel sedem ali osem kilometrov, potem pa se utrujen privlekel domov ter se zaradi porabljene energije ves večer tolažil s priboljški. Tudi na takratni ljubljanski maraton sem se komajda odpravil. S starejšim sinom sva šla na desetko, ki sem jo s težavo zmogel v nekaj manj kot eni uri. Kazalo je, kot da se je moja tekaška kariera končala, še preden je sploh dosegla vsaj minimalen vrhunec. Bil sem tipičen izgorelec srednjih let, ki se je utapljal v delu, se smilil samemu sebi ter se vsakodnevno soočal s pomanjkanjem energije. Potem pa je prišlo prelomno novo leto.

2012 Na računalniški tablici sem odkril program, po katerem sem se v naslednjih tednih začel pripravljati na maraton. Šlo je počasi in s težavo, hladni zimski dnevi so se mešali s počasnimi, a vse daljšimi teki. Svoje občutke in misli sem sproti beležil in po tem, ko sem spomladi pretekel dunajski maraton, je bilo že skoraj jasno, da bo iz moje maratonske izkušnje nastala tudi knjiga. Poleti 2012 je knjiga Delaj, teci, živi ob pomoči pisatelja, prijatelja in tekača Branka Gradišnika tudi izšla. V naši založbi smo bili v zvezi z njo previdni, saj nismo imeli pojma, koga bi lahko zanimale tekaške tegobe rekreativnega maratonca, ki se je v zrelih letih začel pripravljati na svoj drugi maraton po skoraj tridesetih letih. Ko sem spotoma, medtem ko sem oddajal članek za Delovo Sobotno prilogo, uredniku Aliju Žerdinu omenil svojo knjigo o teku, je trznil, da ga tema zanima. Rekel mi je, naj knjigo takoj po izidu pošljem njihovemu novinarju Boštjanu Videmšku. Ta se mi ni zdel ravno pravšnji za recenzijo moje knjige, saj sem vedel, da je izurjen in hiter, res hiter tekač. A nekaj dni zatem me je poklical in mi čestital za knjigo. "A ti sploh veš, kako veliko skupino ljudi nagovarjaš?" me je vprašal. Nisem vedel. Pohvale so sledile.

Kmalu zatem sva se z Boštjanom odpravila na prvi skupen tek. Moja tekaško-življenjska pot je začela zavijati v novo smer, še posebej po tem, ko sem spoznal še Žigo X Gombača, tudi izkušenega tekača, ki je prišel z idejo, da bi se mi trije skupaj morali lotiti kakega tekaškega-publicističnega projekta. Pojma nisem imel, kaj bi to lahko bilo.

2013 Lani poleti je tako padla ideja, da odidemo na ultramaratonsko tekaško pustolovščino, ob tem pa pišemo, kaj se nam bo pletlo v glavi in pod nogami. Počasi smo se začeli pripravljati, ves čas pa smo pisali. Konec poletja me je poklical urednik Siola Uroš Urbas in me povabil k pisanju kolumne za ta portal. O čem? sem ga vprašal. O urbanem življenju, je odgovoril. A o filmih? sem ga vprašal. Tudi. O knjigah? Tudi. O teku? Tudi. Lahko tudi kaj družbeno-aktualnega? Seveda. Jeseni sem tako začel tedensko pisati kolumne, ki jih lahko berete ob petkih. S kompanjonoma pa smo tekli na vse daljše razdalje. Septembra sem odšel na berlinski maraton, oktobra še na ljubljanskega. Na štartu tega smo se kompanjoni postavili povsem na začelje maratonske kolone in tam srečali Branka Gradišnika in Jasmino Kozina Praprotnik, ki se je odločila noseča, tri dni po roku za porod, odteči maratonsko polovičko. Spremljal jo je mož Urban, šef Urbanih tekačev. Vsi smo bili (in še vedno smo) hecni patroni, a družilo nas je veselje do teka.

2014 Kompanjoni smo naslednje mesece tekli in trenirali, se spomladi odpravili v Ameriko na štart 100-kilometrskega gorskega ultramaratona in ga nekako zmogli. Sredi aprila smo se vrnili v Slovenijo in vse skupaj začeli zlagati v knjigo z naslovom Ultrablues. Nekaj tednov pozneje je Jasmina Kozina Praprotnik na založbo poslala osnutke besedila svoje knjige, ki jo je pisala že nekaj časa – biografijo legendarne tekačice Helene Žigon. Naj rečeva ne, sva se spraševala z ženo, ker smo imeli za konec poletja že predviden izid naše ultraško-tekaške knjige. Modrovala sva takole: če bi si zamislila idealno kombinacijo tekaške avtorice in tekaške portretiranke, ali ne bi bili to ravno Jasmina in Helena? Za lekturo in redakcijo smo prosili Branka Gradišnika. Rekel je da. In mi smo rekli da še enemu tekaškemu knjižnemu projektu. Poleti je tako naprej izšel Ultrablues in dobil lepe odzive. Nekateri so tudi jokali. Boštjan je rekel, da se je nekajkrat počutil prav nenavadno, ko so mu krepki možje razlagali, kako so se zjokali ob njegovem zadnjem besedilu, ko je za roko zaprosil dolgoletno dekle in s tem sklenil svojo ultramaratonsko misijo. Žiga je lebdel na krilih lepih odzivov s tako lahkoto, da je prejšnji teden igraje zmogel humanitarno ultro od Bovca do Gorice v dolžini 74 kilometrov. Ponoči. V dežju. Brez velikih predpriprav. Pred dvema tednoma je izšla še biografija Helene Žigon pod naslovom Bela dama. Kompanjona sta "konkurenčno" tekaško knjigo pri isti založbi gledala malo postrani, potem pa sem Boštjana le prepričal, da jo vzame v roke. "Neutolažljivo sem se zjokal že na 14. strani," mi je napisal kako uro po tem, ko jo je dobil. Tekaško življenje Helene Žigon je namreč večje od življenja samega. "Ko bom velik, bom Helena Žigon," je rekel Urban Praprotnik. Začelo se je pred tremi leti in od takrat mi tek ter maratoni na mojo življenjsko pot ves čas prinašajo nova doživetja. Maratoni so kot neke vrste oder, na katerem se odvija moje življenje zadnjih let. Tudi pred tokratnim ljubljanskim maratonom je tako. Tudi tokrat je vse nastavljeno za še eno dramo. Upam, da s srečnim koncem, saj je veliko stvari še nejasnih.

Renate in Helena Helena Žigon je na novinarski predstavitvi Bele dame nepričakovano rekla, da bo na tem, 19. ljubljanskem maratonu, zadnjič odtekla "tekmovalno" desetko. Na tekaški tekmi je bila prvič leta 1947, torej pred 67 leti, nedeljski maraton pa bo zanjo neke vrste tekaška tekmovalna upokojitev. To je spodbudilo mojo ženo Renate, ki je vse poletje preživela ob prebiranju (in urejanju) Helenine življenjske zgodbe, da ta zadnji tek odteče z njo. Kako bo to videti, kako jima bo šlo, kako se bo izteklo, je doživetje, ki ga že nekaj dni oba nestrpno pričakujeva. Navijam zanju.

Boštjan in Žiga Ko smo se kompanjoni pred meseci odpravili na ultramaraton v Ameriko, smo bili dogovorjeni, da bomo prvi del preizkušnje odtekli skupaj. Ni šlo, kljub zavezi je Žigo po nekaj sto metrih odneslo naprej, kar je med nas spustilo manjšo senco, ki smo jo potem odganjali kar nekaj časa. Ljubljanski maraton smo si tako vzeli za simboličen konec našega Ultrabluesa z novo obljubo, da bomo tokrat maraton tekli in odtekli skupaj. Bo šlo? Ne vemo. Boštjan je poškodovan zaradi primorske ureznine, ki jo je zmočilo še nedavno poplavljanje kleti njihovega bloka, Žiga pa je rekel, da načeloma gremo skupaj, vendar to lahko zagotovi zgolj za prvih 200 metrov (nasmeh). Jaz sem premalo treniral. Lahko me stisne že na polovici proge in potem raje že tam zavijem v cilj. Navijam za nas.

Jasmina in Urban Ko sta "glavna Urbana tekača" ugotovila, da so organizatorji maratona "pozabili" organizirati maratonske zajce (torej tekače, ki označeni tečejo s tempom za točno določen končni čas) za 2:10 na polovički in 4:30 za poln maraton, sta se sama ponudila, da opravita to vlogo. Organizatorji so ju zavrnili, da je sponzor za zajce že zagotovil posebna oblačila, zaradi česar to ni mogoče. Bila sta neprijetno presenečena. Zadeva je spodbudila tudi mene in tako sem idejnim očetom maratona poslal pismo o tem, kako so pozabili na počasne tekače ter izrazil nelagoden občutek, da se ljubljanski maraton morda oddaljuje od svoje temeljne rekreativne ideje. Zagotovili so mi, da to ne drži, a da tokrat stvari ne morejo spremeniti. Na Jasmini in Urbanu pa ostaja, če bosta vlogo zajčkov vseeno odigrala kar v lastni režiji. Bomo videli. Navijam zanju.

Jan in Žiga Da, moja sinova sta že odtekla nekaj desetk, a vedno je bil zraven eden od staršev, da je nekako krotil njuno večno rivalstvo. Vsako leto sta hitrejša, lani je Jan že tekel nekaj pod, Žiga pa nekaj nad petdesetimi minutami. Letos se mi zdi, da sta še bolje pripravljena, ob tem, da se je devetošolec Žiga dodobra okrepil, tako da bo njuna "tekma" gotova najtesnejša do zdaj. Ob tem pa bosta prvič tekla sama, v svoji režiji. Čeprav sem jima zadnje dni nekajkrat zabičal, da ne želim, da izčrpavata drug drugega in da nočem, da en z drugim tekmujeta na vso silo (pač skrb očeta, da bi se kdo od njiju preforsiral), se le veselo muzata in sem ter tja se mi zazdi, da si zadovoljno pomaneta roke.Tako tudi tu nimam pojma, kaj se bo zgodilo. Samo upam lahko, da se bo vse v redu izteklo.

Vsak ima svojo zgodbo V nedeljo zjutraj torej gremo na maratonski štart, skupaj s še tisoči drugih tekačev in njihovih spremljevalcev. Vsak od nas ima svojo unikatno življenjsko zgodbo, a vsakemu, ki se postavi na štartno črto teka katerekoli dolžine, je (ali pa še bo) vztrajnostni tek vsaj malo spremenil dotedanje življenje. Meni ga je zaobrnil. Moje ime je Samo Rugelj in to je bila moja zgodba.