Zgodovinski prav

Izdal ga je SS-Reichssicherheitshauptamt (vrhovni urad službe državne varnosti, SS), namenjen pa je bil poveljujočim oficirjem pri napadu na Kraljevino Jugoslavijo. V izvirniku ima tudi oblikovni format, ki se ga da pospraviti v vojaško torbico. Dokument govori o jugoslovanskem ozemlju, njegovih strateških točkah, prinaša informacije o starojugoslovanski vojski in drugo. Logično spregovori tudi o najpomembnejših sovražnikih nacistov v deželi. Dokument, ki je bil podlaga za ravnanje poveljstva SS-a v okupirani Jugoslaviji, kot najpomembnejša sovražnika navaja katoliška škofa Alojzija Stepinca in Gregorija Rožmana. V očeh nemških napadalcev sta bila namreč odgovorna za nasprotovanje nacizmu, oprta na naklonjenost Judom, predvsem pa sta vzdrževala mrežo kar šest milijonov dobro organiziranih katoličanov, bivajočih pretežno v Sloveniji in na Hrvaškem. Dokument je pomemben zato, ker predstavlja edinstven dokaz, kako so v dneh pred aprilsko vojno nacisti gledali na našo ožjo in nekdaj širšo domovino. Ta pogled postavlja na glavo vse, kar so nas učili od časa Titovih pionirjev pa vse do današnjega dne, ko vlogo nekdanje pralnice možganov prevzemajo večinski mediji. O škofu Rožmanu se izreče na naslednji način: "Ob Stepincu je treba omeniti tudi ljubljanskega škofa Rožmana, ki se je v zadnjem času izkazal kot prijatelj in gostitelj poljskega kardinala in primasa Hlonda. Rožman je nase opozoril, ko je dal s sovraštva polnim žarom prevesti poljsko brošuro Grozodejstva nemške vojske na Poljskem in jo nato posredoval celotni skupnosti duhovnikov na Slovenskem." Ker je stvar tako nenavadna za sodobne slovenske oči, jo navedimo še v izvirniku (tudi zato, da nam ne bo kdo očital, da smo si jo izmislili). Tako: "Neben Stepinac hat sich auch der durch seine Freundschaft und als Gastgeber des polnischen Kardinal Primas Hlond belastete Fuersbischof von Laibach, Rocman, inbesondere in letzer Zeit in der deutschfeindlichen Hetze dadurch hervorgetan, dass er die polnische Hetzbroschuere ueber 'Die deutschen Greultaten in Polen' zur Uebersetzung und Verteilung an die gesamte slowenisch-katholische Geistlichkeit gebracht hat." (str. 12e) Tu preseneča predvsem povezava s poljskim kardinalom Avgustom Hlondom, ki je v polpretekli zgodovini Evrope igral pomembno vlogo. Rožman ga ni samo gostil, ampak je dal celo prevesti brošuro, ki je govorila o grozodejstvih nemške vojske na Poljskem. To se je moralo zgoditi po 1. septembru 1939 in pred 6. aprilom 1941, najverjetneje leta 1940. Tu pa se stvar pomenljivo zaplete. Iz Hlondove biografije, ki je objavljena tudi na internetu, namreč izvemo naslednje: "Po izbruhu vojne leta 1939 je prek Romunije pribežal v Vatikan, kjer se je živo zavzemal za svojo deželo, zasedeno z nemškimi in sovjetskimi armadami. Njegova poročila o preganjanju in usmrtitvah Poljakov, ki so jih zagrešili Nemci, je redno predvajal radio Vatikan. Pozneje jih je poljska vlada predložila nürnberškemu sodišču za vojne zločine kot dokazni material. Sklep, ki ga je – zaradi nedvoumnega časovnega sovpadanja dogodkov – na tej stopnji mogoče napraviti, je, da je Rožman še pred okupacijo Slovenije svoji duhovščini (in tudi širše) pošiljal (broširano) gradivo, ki je bilo pozneje uporabljeno kot dokaz zoper naciste na nürnberškem procesu. To pa vse, kar smo do zdaj "uradnega" slišali o tej zgodovinski osebi, postavlja na glavo. Rožman in Hlond sta bila antikomunista in antinacista v isti osebi. Bila sta demokrata, če to besedo razumemo v smislu odklanjanja totalitarizmov 20. (in 21. stoletja). Če v omenjenem dokumentu SS-Reichssicherheitshauptamta iščemo Josipa Broza, ga ne bomo našli. Najdemo jugoslovanske komuniste, toda dokument govori o njihovi Ratlosigkeit, kar prevedemo v smislu neodločenosti, begavosti. Vezal jih je pakt Hitler – Stalin. Njihova reakcija na današnje dni pred 72 leti se čisto nič ne razlikuje od tega, kar so nemške tajne službe zapisale v svoje dokumente. Osrednje glasilo KPS-ja Slovenski poročevalec je namreč 1. maja 1941 krivdo za vojno pripisalo prav tistim, ki so se tedaj zoper Hitlerja resnično borili, zahodnim zaveznikom. Tako: "In kdo je kriv ? Kriv je imperializem, nosilec in vir imperialističnih vojn, imperializem, ubijalec žensk in nedolžnih otrok, imperializem, uničevalec kulture in najbolj brutalna stopnja kapitalizma in izkoriščanja človeka po človeku. Krivi so angleški in ameriški imperialisti, ki zaradi ohranitve lastne nadvlade brez skrupul žrtvujejo druge narode" (Slovenski poročevalec, 1. maj 1941).

V luči teh dokumentov bi bilo treba spremljati, koliko laži bo te dni izrečenih v domovini.