Zakaj je moraliziranje škodljivo?

Nikjer ni to bolj očitno kot na področju politike. V dobrem letu smo prišli od "virantovanja" do "cerarjevanja". Tako so kampanjo pred letošnjimi državnozborskimi volitvami povsem obvladovala vprašanja morale, etike, poštenosti, pravičnosti. Zato je potem na volitvah zmagala stranka, ki razen "nove politične kulture" in "višjih etičnih standardov" ni ponujala ničesar oprijemljivega. Ob visoki stopnji nezaupanja v uveljavljene politične stranke očitno to tudi ni bilo potrebno.

Vendar je moraliziranje zajelo tudi preostala področja. Pravzaprav skorajda ni področja, na katerem ne bi prevladoval moralistični diskurz. To, kar šteje, niso sposobnosti in dosežki ljudi, ki delujejo na določenem področju, ampak "primernost" njihovega značaj in vedenja. In ta diskurz je negativistično naravnan. Tako se ne govori samo o pokvarjenih politikih, ampak tudi o pokvarjenih menedžerjih, finančnikih, odvetnikih, sodnikih, zdravnikih, znanstvenikih itd. "Pokvarjenost" je postala glavna – ali vsaj najpogosteje omenjana – značajska lastnost večine elitnih skupin.

Veliko hrupa za nič Glavni protagonisti tovrstnega diskurza so – poleg politikov, ki si iz tega obetajo "kovanje dobička" – seveda mediji. Njih bolj kot nekompetentnost, napake in neumnosti nosilcev javno izpostavljenih funkcij zanimajo njihovi "moralni zdrsi"; ne glede na to, kako (ne)relevantni so za opravljanje teh funkcij.

Tipičen primer tega je škandal, ki je nastal zaradi "lažnega" magisterija zdaj že odstopljenega državnega sekretarja na okoljskem ministrstvu Jureta Lebna. In to zato, ker njegov magisterij naj ne bi bil znanstvene narave, zato se ne bi smel podpisovati z "mag." pred svojim imenom, ampak kvečjemu za njim (naziv Master of Science je pridobil v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske). Čeprav je končal magistrski študij v Veliki Britaniji, naj ta ne bi bil enakovreden slovenskemu znanstvenemu magisteriju.

Vendar gre pri tem predvsem za birokratsko določanje, kateri nazivi so enakovredni in kateri niso. Evropski izobraževalni sistemi se namreč kljub t. i. bolonjski reformi še vedno precej razlikujejo med seboj, zato zapleti in nejasnosti glede tega, koliko določena izobrazba "šteje" v formalnem smislu, niso nekaj zelo nenavadnega.

Zato je moralistično zgražanje nad početjem omenjenega močno pretirano. Sploh ker za položaj državnega sekretarja magistrska izobrazba sploh ni zahtevana. In ker vemo, kakšna je dejanska kakovost določenih znanstvenih magistrskih nalog, ki so "šle skozi" na kateri od slovenskih univerz.

Odvračanje pozornosti Glavna težava moralističnega diskurza je v tem, da odvrača pozornost od bistvenih težav, s katerimi se spoprijema družba. Natančneje, odvrača pozornost od bistva teh težav.

Ključna težava tranzicijske Slovenije ni nepoštenost ljudi na ključnih položajih, kot se pogosto prikazuje v javnosti. V nasprotju s splošno razširjenim prepričanjem slovenski politiki in preostali pripadniki elit najbrž v povprečju niso nič manj pošteni od povprečnih državljanov. Tudi niso nič manj pošteni, kot so bili na primer pred desetimi ali dvajsetimi leti.

Kriza, ki pretresa Slovenijo, tako ni v pretežni meri povezana z moralo – če tu razumemo "moralnost" kot odsotnost nepoštenosti, se pravi kot odsotnost tistih praks, ki jih imajo ljudje običajno za nesprejemljive, kot so kraja, goljufija, poneverba itd. Četudi bi bili politični in preostali odločevalci bistveno bolj pošteni (tj. manj kradljivi in goljufivi), kot so zdaj, položaj ne bi bil bistveno boljši.

Kriza je namreč sistemske narave, je rezultat zgrešenosti slovenskega razvojnega modela. Ključni razlog zanjo so visoka davčna obremenjenost državljanov in podjetij, vseprisoten nadzor države in monopoli na ključnih družbenih področjih. Vse to močno ovira zasebno pobudo in s tem zmanjšuje sistemsko konkurenčnost. Pojavi, kot je korupcija, proti kateri se na deklarativni ravni vsi vneto borijo, so tako simptom, ne pa vzrok problematičnega stanja.

Moraliziranje o javnem diskurzu vodi v utrjevanje politično-ideoloških okopov. Kot takšno ovira dialog med zastopniki različnih pogledov na reševanje družbenih težav. Namesto tega je potrebno argumentirano soočanje konkretnih razvojnih vizij. Samo na ta način bo na volitvah državljanom omogočena izbira na podlagi celovitih informacij o vsebini različnih političnih alternativ.