Zakaj je Ljubljana prestolnica z najslabšim kinosporedom na svetu

V slovenske kinodvorane je prišel tudi akcijski vojni film Bes (The Fury), v katerem je Brad Pitt šef tanka, ki ob koncu druge svetovne vojne bije poslednje bitke z Nemci na njihovem ozemlju.

Razložim jim, da gre za najbrž prvi večji film, ki napoveduje 70. obletnico konca druge svetovne vojne, ki ji bomo priča naslednje leto, in ki jo bo na svoj način počastila tudi boljša polovica zvezdniškega para Brangelina, saj je Angelina Jolie kot svoj drugi film zrežirala vojni ep Neuklonljiv (Unbroken), ki pride v ameriške dvorane za letošnji božič.

Hm, razmišljam, Brad Pitt in Angelina Jolie sta se vsak po svoje lotila druge svetovne vojne, mogoče je čas, da to zgodbo obnovim tudi s svojimi otroki, potem pa ugotovim, da Pittovega Besa ne morem videti nikjer v Ljubljani in da je Kranj najbližja lokacija, kjer je na sporedu. Ima me, da bi v skladu z naslovom postal besen, vendar seveda vem, kaj se dogaja.

Ljubljanski kinospored v tretjem tisočletju Ko je Ljubljana spomladi leta 2001 dobila svoj prvi Kolosej, kinocenter z 12 kinodvoranami, smo cinefili ploskali od navdušenja, saj smo bili prepričani, da bomo potem lahko spremljali veliko bolj bogat, raznovrsten in aktualen filmski spored.

Jaz še posebej, saj sem bil nekaj let aktivno vključen v upravljanje filmskega sporeda po Ljubljani, pozneje pa sem bil dolgo časa urednik in založnik filmskega brezplačnika Premiera. To se je v naslednjih letih do neke mere tudi uresničilo. Kinoobisk v Ljubljani je močno zrasel, kar je omogočilo, da je na spored prihajalo tudi vse več eksotičnih filmov z manjšim tržnim potencialom. Filmsko ponudbo pa je pozneje dodobra popestril še Kinodvor, dopolnjevali pa so jo obstoječi in novi filmski festivali. Ves ta čas, ko sem delal na mestu odgovornega za kinoprogram, je bilo v veljavi eno samo nepisano pravilo, ki sem ga prevzel od svojih predhodnikov: ne glede na pogosto različne interese prikazovalca, ki poskuša vedno dobiti svoj standardni, 60-odstotni delež od kinokarte, in distributerja, ki poskuša pri svojih najbolj komercialnih filmih iztržiti kaj več od 40 odstotkov, se morajo vsi filmi v našem kinu predvajati! Vsi, brez izjeme! Do končnega dogovora o predvajanju pač nekako mora priti.

To je bila prva in zadnja kinozapoved, ki je zagotavljala gladek pretok čim večjega števila ponujenih filmov, ki so bili, po mnenju tako distributerja kot prikazovalca, najbolj zanimivi za kinogledalce. Med Kolosejem in distributerji je bilo veliko raznovrstnih poslovnih iger, a kinogledalci jih v "mojem času" niso nikoli občutili na svoji koži. Prvič je počilo kakih pet let po mojem odhodu.

"Prazgodovinski" precedens Marca 2008 se je namreč zgodil precedens. V tistem času je distribucijo za ameriški studio Warner Bros od Ljubljanskih kinematografov prevzelo hrvaško podjetje Blitz, čemur so sledile poslovne napetosti med tema pomembnima igralcema na področju prikazovanja filmov v Sloveniji.

Zapletlo se je pri prazgodovinskem spektaklu v režiji Rollanda Emericha 10.000 pr. n. št. (10.000 BC), za katerega se je pozneje sicer izkazalo, da gre za velik "pofl", vendar pa je to, od začetka devetdesetih let, ko so se v Sloveniji na tem področju na novo mešale karte, postal prvi večji ameriški studijski film, ki se ni predvajal v Ljubljani.

Samo po sebi to ni bila kaka tragedija, en film več ali manj. Spomnim se, da smo imeli kot izdajatelji Premiere takrat nekaj manjših težav, saj nam v Koloseju niso dovolili distribuirati revije, ki je imela ta film na naslovnici. A nevidni rubikon je bil z neprikazovanjem tega filma enkrat za zmeraj prestopljen – pokazalo se je, da ni konec sveta, če kakega filma v Ljubljani ni na spored. To se je potem v naslednjih letih začelo sicer redko, a kontinuirano dogajati, kar je ob vseh drugih dejavnikih, od krize do vse lažjega piratskega presnemavanja filmov, občutno vplivalo na zmanjševanje ljubljanskega kinoobiska. Do letošnje pomladi, ko je to postala stalna praksa. Ljubljana kot mesto brez normalnega kinosporeda Ko je kinoprikazovalec Kolosej letos spomladi prišel v resne poslovne težave (o ozadju smo lahko nekaj brali tudi na Siolu), je bil eden od povratnih poslovnih udarcev distribucijskega podjetje Blitz tudi ta, da je iz kinoponudbe umaknil vse svoje filme, tako tiste, pri katerih je slovenski zastopnik za ameriške studie, kot tiste, kjer je za Slovenijo sam kupil filmske pravice na prostem trgu (t. i. neodvisen filmski program).

To se je začelo spomladi z inteligentnim Cruisovim znanstvenofantastičnim spektaklom Na robu jutrišnjega dne, nadaljevalo z novim delom Planeta opic itn. Glede na to, da je šlo za poznopomladansko in poletno sezono, ko interes za kino malce upade, smo mislili, da se bo vse skupaj zagotovo uredilo do jeseni, ko se kinoobisk spet dvigne.

Vendar je že nepredvajanje nove Fincherjeve srhljivke Ni je več (Gone Girl) pred nekaj tedni pokazalo, da težavam ni videti konca, majhen obliž na rano zainteresiranega kinoobčinstva je bila nekajdnevna možnost, da si film ogledajo v Kinodvoru. Še vedno je ostajalo upanje, da bodo na ljubljanski kinospored prišli vsaj ključni jesenski filmi, ki jih na slovenskem kinotrgu distribuira Blitz, ti pa se raztezajo, naštevam zgolj pomembnejše, od že omenjenega Besa, prek novega filma Christopherja Nolana Medzvezdje (Interstellar) in novega dela Iger lakote do zadnjega dela Hobitov ter novega zgodovinskega spektakla biblijskih razsežnosti Ridleyja Scotta Eksodus: Bogovi in kralji. Trenutno pa vse kaže, da tudi teh filmov v Ljubljani ne bomo videli.

Kako je sploh prišlo do tega Pred privatizacijo kinoprikazovalskega sektorja, ki se je začela ob koncu osemdesetih let, so bila večja slovenska kinoprikazovalska podjetja organizirana tako, da so bila edini kinoponudnik na določenem geografskem območju.

Tako smo imeli v Mariboru denimo Kinematografe Maribor, ki so imeli vse kinodvorane na mariborskem območju, potem Celjske kinematografe za celjsko območje, Ljubljanske kinematografe pa za ljubljanski konec.

Vsako od teh podjetij je bilo tako neke vrste lokalni monopolist, s tem, da so bili v Ljubljani prisotni še drugi specializirani prikazovalci, od Cankarjevega doma do Slovenske kinoteke (kot zadnji se je pojavil še Kinodvor). S poznejšim kupovanjem, pripojevanjem in ukinjanjem teh kinopodjetij ter gradnjo kinocentrov so se ti lokalni monopoli večinoma zrušili in tako smo imeli nekaj časa v večjih slovenskih mestih po dva približno enakovredna kinoponudnika (zaradi krize je potem ponekod kdo pozneje tudi zaprl svoja vrata).

Samo v Ljubljani je bil že ves čas samo eden. Ker se temu z distributerjem zdaj ne uspe dogovoriti za predvajanje filmov, je Ljubljana že skoraj pol leta evropska prestolnica z najbrž najslabšim kinosporedom.

Po eni strani se nam tako bliža vsakoletni Liffe, ki postreže s stotnijo bolj ali manj artističnih filmov, zaradi katerih se Ljubljana za deset dni spremeni v mini filmsko meko, po drugi strani pa si v njej prvič ne bomo mogli ogledati cele serije filmov, priljubljenih med širšim občinstvom. Absurd je popoln.

Odsotnost konkurence "Najlepše mesto na svetu" tako hkrati postaja tudi najmanj filmsko mesto daleč naokoli. Odsotnost kinoprikazovalske konkurence se v tem primeru kaže tudi v odsotnosti želje in potrebe po dogovoru, da bi se tu predvajali vsi filmi. Če bi imela Ljubljana dva konkurenčnega kinoprikazovalca, bi bilo seveda drugače, tisti, ki ne bi imel vseh pomembnih filmov, bi hitro izpadel iz igre.

Tako pa smo se vsi znašli v tem kinoživotarjenju. Nastali položaj zainteresirane kinogledalce, tudi mene samega, ki že skoraj 20 let bolj ali manj poklicno spremljam filmsko dogajanje pri nas, spravlja v popolnoma paradoksalen položaj, ki kar kliče po raznih alternativnih ogledih teh filmov. Naša družina bo danes to težavo rešila tako, da se bomo najprej odpravili na kranjski kucelj Sv. Jošt, potem pa popoldan odšli še v največji kranjski kino. Kako bo jutri, se morajo vprašati tudi tisti, ki skrbijo za slovensko prestolnico. Nov, konkurenčen kinocenter v središču Ljubljane, morda tudi na mestu ene od mnogih gradbenih jam, bi bil gotovo najboljša rešitev, saj bi zagotovil živost širšega mestnega jedra. Filmska ponudba je za življenje mesta preveč pomembna, da bi jo prepustili nekaj posameznikom, ki niso zmožni medsebojnega konstruktivnega dogovora.