Vstaja privilegirancev

To, da se ob intenzivni podpori celotnega propagandnega aparata, s katerim razpolaga tranzicijska levica, ki je zadnje tedne skoraj dobesedno pozival ljudi na demonstracije, zbere le nekaj tisoč ljudi (približno 0,3 odstotka volilnega telesa), je dejansko velik neuspeh za tiste, ki so si od tega obetali destabilizacijo, če že ne padec njim osovražene vlade. Ob vsej bombastičnosti, s katero so osrednji mediji pospremili dogodek, je vse skupaj izpadlo še toliko bolj groteskno.

Takšen razplet se je nekako napovedoval, sploh po tem, kar smo lahko videli v zadnjem tednu, ko so maske dokončno padle, tako da je tudi največjemu političnem slepcu moralo postati jasno, kdo poskuša ljudsko nezadovoljstvo instrumentalizirati za lastne cilje. Najprej so se v Mariboru kot "predstavniki ljudstva" in borci zoper skorumpirano oblast izpostavili sami odkriti podporniki levice, na čelu z dolgoletnim poslancem tedaj vladajoče LDS. Dokončni udarec protestniškemu gibanju pa se je zgodil v četrtek v Ljubljani, ko se je pred nekdanjo vojašnico na Roški cesti zbrala skupina "novih obrazov", v veliki meri sestavljena iz članov Liberalne akademije, ki je za to priložnost ustanovila tako imenovani Odbor za pravično in solidarno družbo in katere glavna zahteva je – kaj le drugega! – odstop Janševe vlade. V tej druščini, ki naj bi predstavljala alternativo aktualni politični eliti, so prevladovali ljudje, ki so bili večino poosamosvojitvenega obdobja (nekateri pa še bistveno dlje), bodisi na oblasti bodisi tesno povezani z njo. Na ta način so bili del vladajočih struktur, in to dlje časa kot katerikoli izmed predsednikov zdajšnjih vladnih strank. Če že iščejo tiste, ki so odgovorni za kritično stanje, v katerem se nahaja slovenske družba, naj za začetek pogledajo v ogledalo!

Nekakšno "novo politiko" naj bi torej predstavljali tisti, ki so ves ta čas ideološko "servisirali" tisti pol slovenske politike, ki izhaja iz struktur nekdanjega režima. Ki so razpihovali kulturni boj in sistematično diskreditirali vse tiste, ki bi lahko ogrozili monopol njihovih političnih favorizirancev. Ki so takrat, kadar je kdo organiziral proteste proti njim ljubim oblastnikom – in ti protesti so potekali na bolj kultiviran način, kot je to primer z zdajšnjimi –, svarili pred "zakonom ulice", zdaj pa taisto "ulico" označujejo za višek demokracije. Ki so lani, po treh letih neuspešne vladavine tako imenovanega levega trojčka, ko je začela tedanja opozicija, skupaj s številnimi drugimi, pozivati k predčasnim volitvam, to označevali za neodgovoren poskus politične destabilizacije; a zdaj sami, po manj kot enem letu mandata druge Janševe vlade, zahtevajo zamenjavo le-te. In lahko si predstavljamo, koga bi si želeli na čelu njihove "tehnične vlade": najverjetneje kakšnega "uglednega" zagovornika gradualističnega etatizma, ki je glavni razlog za zdajšnje klavrno stanje v državi.

Pri takšnih alternativah ni mogoče najti nič originalnega, nobenih novih zamisli, da o kakšni novi (tj. "višji") morali sploh ne govorimo. Gre v pretežni meri za ohranjanje privilegijev. Glavni cilj je ostati priklopljen na države jasli – in te morajo biti še naprej čim bolje založene.