Vsak dan nekaj novega

Še vedno imam tisti občutek, da sem prišla do nekega vira znanja, kamor so me spustili malo po pomoti, zato trikrat preverim, ali imam pravo vstopnico, poznam ime prave osebe in bom našla pravi vhod. Verjetno je to tudi kakšen sindrom slovenske majhnosti, kaj pa vem, dandanes je že vsako obnašanje posameznika primerno za postavljanje definicij o celotnem narodu in slovenstvo je nekje čisto mimogrede v zadnjih desetih letih postalo skoraj psovka. Slovenci smo taki, taki in taki. In predvsem obsedeni z definicijami o sami sebi.

Kakorkoli že, na razne seminarje se torej odpravim pridno opremljena z rokovnikom in pisalom, potem pa pristanem v temni dvorani, kjer je karkoli drugega razen premikanja prstov po takšnem ali drugačnem zaslonu že nenavadno. Gledajo se namreč prezentacije, ki med sabo tekmujejo v interaktivnosti, govorci pa bolj ali manj uspešno animirajo občinstvo. Še vedno občudujem vse, ki zbrano in duhovito nastopajo pred drugimi. Jaz se po komuniciranju pred več ljudmi zbudim šele po kakšni uri, kot iz kome s prebliskom zunajtelesne izkušnje. Zanimivo je opazovati ljudi, katerih delo je tesno povezano s komuniciranjem prek spleta in z družabnimi omrežji, ki pa so hkrati odlično podkovani tudi v nastopanju, komuniciranju z ljudmi iz oči v oči. Vem, stereotipno bi bilo misliti, da ljudje, ki so specializirani za komunikacijo prek spleta, ne obvladajo "običajne" komunikacije, ampak kar sama si dajem zgled za tovrstno mišljenje. Slab zgled.

Torej, sem se naučila kaj novega? Seveda. Ta teden je bil poln izobrazbe. Najbolj zabavna zadeva, ki sem jo izvedela v četrtek, je to, da kljub uram in uram razglabljanja o tem, kako všečkanje na Facebooku ni najpomembnejše in je samo po sebi zgolj številka, ki potrebuje vsebino, nabiranje oboževalcev vseeno ostaja številka ena, ki si jo brez ovinkarjenja želi tudi organizator predavanja. Lahko nanizaš tri strokovnjake, ki poudarjajo pomembnost vpletenosti posameznika v komunikacijo, na koncu dneva bodo vsi še vedno hoteli čim višjo številko. Vsi se menda zavedajo pomembnosti tega, da imaš skupino resnično zainteresiranih ljudi, ampak ko te šef vpraša, kako gre, ga ne bo zanimalo, ali se kaj pogovarjaš z njimi, ampak koliko imaš oboževalcev. Male tragike korporativnega sveta.

Še ena dobra stran več kot dve uri trajajočih konferenc in seminarjev je to, da vedno poskrbijo za mojo hidracijo. Voda na vsakem vogalu. Spet mi lahko mirno pripnete kakšno oznako o zastonjkarskem Slovencu, me ne zanima, male stvari naredijo vso razliko v življenju. Kot na primer to, da bi lahko uredili tudi poseben koš za prazne plastenke. Da ne omenjamo zamaškov. Vem, malo kompliciram, ampak, še enkrat, male stvari naredijo vso razliko. Seveda je bolje, če vas male stvari veselijo, ne jezijo, ampak ne bodimo pikolovski. Natančnost ni vedno dobra stvar. Pretekli teden sem se na primer naučila tudi tega, da je doslednost menda ključ do uspeha (za razliko od perfekcionizma, ki je pot do večne depresije). Pa skrivnost vsega je v tem, da se nastaviš na avtopilot in vsako navado lahko opustiš oziroma se priučiš nove. Ta teden sem res izvedela marsikaj novega od visoko motiviranih ljudi, ki so že sami po sebi navdih. Kar malo newagersko se počutim. Groza.

A vrnimo se k seminarjem. Konferencam. Predavanjem. Čeprav še vedno trdim, da so koristna, obenem ne morem oporekati kolegu, ki je pripomnil, da je 90 odstotkov dogajanja bolj samo sebi namen, pogrevanje tople vode, ponavljanje že slišanega, recikliranje znanja, predstavljanje lastnih dosežkov brez kritičnega vpogleda in malo samohvale, ustvarjanje nekega misticizma okoli svojih predstavitev. To je veščina, ki jo moram osvojiti, fascinantna je. Izobraževanje se nadaljuje. Ampak gremo po vrsti; kljub splošnemu prepričanju ljudje vendarle nismo bili ustvarjeni za multitasking in najprej bo treba urediti smer na avtopilotu.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.