Vaje v moraliziranju

To pomeni, da je v Sloveniji morala očitno res na psu. Kot kaže, se na politični sceni tega še najbolj zavedajo pri Državljanski listi Gregorja Viranta. Rigoroznost, ki jo v zadnjem času kaže njen predsednik, je v slovenski politiki nekaj novega.

Dobro, morda gre pri vsem skupaj res, kot želi povedati Ivan Vogrin, zgolj za tercijalsko moraliziranje, tj. moraliziranje, ki mu je več do videza moralne gorečnosti kot pa do resničnega poglabljanje v moralne temelje, ampak za izhodišče tudi to ni tako slabo. Glavna vladna stranka ne premore niti tega. Po njenem mnenju so vse skupaj tako in tako zakuhali mediji, ki naj bi bili povsem pristranski – po novem so v nemilosti celo Odmevi. Pristranskost naj bi med drugim dokazovala nesorazmerna pozornost, ki so jo prejeli "grešniki" vladnih strank v primerjavi z Mitjo Meršolom.

SDS-ovci so gotovo največje cmere med politiki, ampak v tem primeru imajo prav. No, težava s tem "prav" je v tem, da se ga da utemeljiti tudi brez teorij zarot. Pri Simčičih, Mariničih in Vogrinih je vsakomur takoj jasno, v čem je težava, pri Meršolu pa je stvar mnogo bolj zapletena. Z Meršolovim primerom je imel nemajhne težave celo zgodovinar Jože Pirjevec – sicer je res, da moraliziranje ne spada pod pristojnost zgodovinarjev, ampak humanist njegovega kova bi vendarle lahko pokazal večjo suverenost.

Večina se je ujela v staro past prepletanja pravne in moralne ravni vprašanja. Seveda obstajajo tudi točke njunega prepleta, ampak načeloma gre za dve različni ravni. Gospod Meršol je na ravni prava "čist", na ravni morale pa ne.

Nekateri so se tej pasti resda uspešno izognili, vendar potem praviloma niso znali zadovoljivo pojasniti, zakaj ta gospod ne spada v kategorijo častnih ljudi. Žalitev "lepih občutkov" pač ni dovolj prepričljiv odgovor. Treba se je bolj potruditi.

Verjetno se je že vsakdo kdaj srečal s špicljem. Njegova geneza bi lahko šla nekako takole: v vrtcu začne obveščati vzgojiteljico o tem, kdo je komu ukradel kocko, v šoli učiteljico, kdo je pojedel dve malici, v vojski poročnika, kdo je v vojašnico pretihotapil alkohol, na koncu vodjo poslanske skupine, kdo je med govorom predsednika zehal. Špicljev ne mara nihče (razen morda njihovih mam), vendar to ne pomeni nujno, da so nemoralni.

Glavno vprašanje je torej naslednje: ali je špiclja mogoče razglasiti za nemoralnega? In če je odgovor pozitiven, zakaj? V čem konkretno se kaže nemoralnost njegovega početja?

Za osnovno orientacijo lahko uporabimo Kantov kategorični imperativ: "Deluj tako, da bo maksima tvojega delovanja kadarkoli lahko veljala kot načelo obče zakonodaje." Kaj to konkretno pomeni? Ali je na primer kraja lahko povzdignjena v obči moralni zakon? Ne, ker bi potem, če bi vsi kradli, družba kot taka očitno razpadla. Kaj pa ovajanje prijateljev in znancev?

Znano je, da je sistematično ovajanje v komunističnih sistemih vodilo v širjenje strahu in nezaupanja. Vsakdo je sumil vsakogar. Iz tega se je sčasoma razvil tisti značilni cinizem, proti kateremu niso bili imuni niti najvišji funkcionarji države. Ljudje niso hodili v partijo zaradi prepričanja, marveč osebnih koristi. In glede na to, da v komunizem niso verjeli niti komunisti, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bo sistem dokončno sesul. Na koncu so bili sistemu paradoksalno najnevarnejši tisti posamezniki, ki so vanj resnično verjeli, kar jasno kaže, da se je solidarnost utemeljevala ravno na krivdi. Skratka, lahko bi se reklo, da je komunizem propadel, še preden je pravzaprav sploh zares zaživel.

Češki pisatelj Petr Placák je v svoji knjigi Špiclji zapisal: "Špicelj nima imena, ne očeta in matere. Izobčenec je, ki se je po lastni volji izključil iz človeške družbe, da bi služil zlu, v imenu katerega napada samo bistvo človeka."

Danes v Sloveniji ne vladajo več komunisti, toda kljub temu je v družbi brez težav mogoče zaznati strah in nezaupanje. Pravzaprav je še huje: zdi se, kot da strah postaja glavno orodje za uresničevanje reform.