Tradicionalni spor

Spor sicer trajala "šele" osem let, ampak zdi se, kot da gre za neko staro družinsko zamero, ki jo potomci nosijo iz roda v rod in o njegovih začetkih krožijo le še legende. O razkolu med Plesno zvezo Slovenije in plesno šolo Urška ni nobenih legend, samo vsakoletno novinarsko poročilo o tem, kako se je vse skupaj začelo, pospremljeno z izjavami vodilnih z obeh strani. Vsako leto isto. In stavim, da nihče, ki ni neposredno vpleten v zadevo, ne zna zadovoljivo razložiti, za kaj točno gre (no, zadovoljivo ne znajo razložiti niti organizatorji), pri kakšni javni anketi pa bi verjetno najprej prišli do omembe denarja. Letos je spor napredoval do te mere, da bodo po nekaterih mestih četvorko plesali kar dvakrat, prvič v okviru Maturantske parade, drugič, na dan mladosti, pa so maturante povabili na Ulično četvorko. Obakrat 30 tisoč plesalcev, prvič več v Ljubljani, drugič več v Mariboru. Kar voham lahko, kako bo čez nekaj let zadeva prešla v neko kvazirivalstvo med Ljubljano in Mariborom … Za kaj takega res ne potrebujemo veliko. Seveda se ta neprijetni del najraje na hitro pozabi in skrije za tisto, kar naj bi bilo res pomembno: da se maturanti zabavajo. Rekorda pač ne moremo rušiti v nedogled, zdaj le še nadaljujemo tradicijo in tudi to besedo z veseljem uporabljamo kot dežurni izgovor, da odlašamo z reševanjem zakonskega prepira o delitvi premoženja. Tudi o izkoriščanju maturantov ne moremo govoriti, saj je najstnikom pač povsem vseeno, pod čigavim imenom se vrtijo sredi ulic; važno, da je zabava. Oh, in kakšna zabava! Pazljivost, da jih med mešanjem cenenega vina, štoka in grenčic s takšno ali drugačno mehurčkasto pijačo ne bi kdo opazil, je že davno pozabljena. To, da je alkoholiziranje slovenski nacionalni šport, je že tako ali tako znano dejstvo in v resnici je čudno, da ne prirejamo kakšnega uradnega tekmovanja v tem (neuradno, a nič manj javno, se tako ali tako odvija vsak konec tedna).

Težava ni v tem, da srednješolci pijejo, težava je v tem, da se jim zdi povsem normalno sredi ulice v prestolnici opoldne plesati četvorko in imeti obenem zraven sebe odprto steklenico vina, kot da pozira za skupno fotografijo. "Za dobro voljo." Krasno. Lejte, saj tudi jaz nisem bila nikakršen angelček, ko sem bila v srednji šoli, in tudi danes kdaj pa kdaj nisem (čeprav se zadnja leta srečujem z veliko bolj učinkovito kaznijo, kot bi se je lahko starši kdajkoli domislili – z mačkom najhujše sorte), ampak ta javna brezbrižnost se mi zdi rahlo zaskrbljujoča, srednješolsko navdušenje nad konzumiranjem vsega s promili pa malo smešno. To pač ni nekaj, kar se počne enkrat na leto, večina jih je tako ali tako alkoholiziranih vsak konec tedna. Zakaj torej takšno navdušenje? In – po drugi strani – zakaj sploh tečnarim, če pa je to nekaj običajnega? Točno zato.

A vrnimo se k slavnemu plesnemu sporu. Je sploh komu mar zanj? Maturantom že ne, njim je to izgovor za zabavo in celodnevno piskanje s piščalkami, kot da jih brez tega ne bi opazili. Kupov smeti, ki jih pustijo za sabo, res skoraj ne opazimo, ker so smetarji pravi carji. Tudi njim je verjetno vseeno za spor, oni vedo le to, da bodo polomljene dežnike ročno pobirali dva petka zapored. Eni si bodo torej zapomnili smeti, eni hrup, eni žur in eni glavobol po njem. Tradicija. V paketu s tradicijo pa očitno pride tudi tradicionalni spor.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.