Tehtanje odgovornosti

S tem se strinjajo tako levičarji kot desničarji, tako ateisti kot verniki, tako tisti, ki se udeležujejo "partizanskih" ali "domobranskih" proslav, kakor tisti, ki protestirajo proti njim. Vendar pa ko pridemo do vprašanja razlogov za takšno stanje in še posebej do tega, kdo je za to kriv, je strinjanja nemudoma konec. In tedaj se razplamtijo ideološke strasti, ko začnejo levi obtoževati desne, desni leve, oni na sredini pa oboje skupaj. Pri tem seveda ne manjka manipulacij. Tako po pravilu vsaka vlada opravičuje svoje neuspehe z negativno zapuščino njenih predhodnic. Seveda so objektivne okoliščine pogosto tiste, ki onemogočajo izvedbo določenih ukrepov. Vendar vsakdo, ki si prizadeva vstopiti v vladne dvorane, se mora zavedati tega, v kaj se spušča. In dlje kot je nekdo na oblasti, manj kredibilno je njegovo prevračanje krivde na druge. Vendar pa odgovornosti ni mogoče preprosto razdeliti na "bratski način" v smislu "vsi so enako krivi". Seveda oba slovenska politična bloka nosita del "zaslug". Obstajajo določene negativne značilnosti, kot so klientelizem, aroganca in konfliktnost, ki jih najdemo pri enih in pri drugih. Vseeno pa je dejstvo, da je imela skozi celotno tranzicijsko obdobje "levica" v svojih rokah bistveno več vzvodov za udejanjanje svojih političnih načrtov kot "desnica". Približno dve tretjini časa je bila namreč izvršilna oblast v rokah vlad, ki so bile pod kontrolo leve opcije. Če k temu prištejemo še njen prevladujoč vpliv na delovanje ključnih družbenih podsistemov, kot so sodstvo, banke, mediji, šolstvo itd., potem je jasno, da je odgovornost te opcije za porazno stanje v družbi neprimerno večja od odgovornosti njene tekmice. Čeprav nas ne samo njeni predstavniki, ampak tudi dominantni mediji pogosto prepričujejo o nasprotnem. Nikakor pa niso politični igralci edini, ki nosijo odgovornost za sedanje razmere. Prav tako niso to zgolj "elite". Predstava o pokvarjenih elitah na eni strani ter dobrem in poštenem ljudstvu na drugi, ki zelo razširjena in ki veje iz tudi t. i. ljudskih vstaj, je zgrešena in zavajajoča. Ne gre samo za to, da so v sistemu parlamentarne demokracije državljani (se pravi ljudstvo) po naravi stvari odgovorni za to, kakšne predstavnike si izvolijo. V večini primerov so politiki in ostala elita zgolj odraz stanja duha v družbi – se pravi tistega, ki prevladuje med "ljudstvom". In za slovenski primer to zagotovo velja.