Ta referendumski dan ali Matiček se ženi

Pred časom sem na avtobusu prisluhnil glasnemu pogovoru dveh dijakinj škofijske gimnazije. Pogovarjali sta se o sošolcu, ki je gej. Ugotovili sta, da je čisto v redu fant, prijazen, dober sošolec in da ju njegova spolna samoopredelitev prav nič ne moti.

Imel sem se tudi priložnost pogovarjati z vernim katoličanom zrelih let, ki mi je prav tako zatrdil, da z istospolno usmerjenimi ljudmi nima nobenih težav. Še več, pozna mnoge preproste in verne ljudi, ki jih povsem normalno sprejemajo in iz te muhe ne delajo slona.

Če je to jasno njim, kaj potem ni jasno tistim, ki bi imeli referendum o družinskem zakoniku?

Za družino gre? Če njih vprašate, bodo najbrž tudi oni rekli, da nimajo nič proti gejem in lezbijkam, dokler svoje stvari počnejo za zapahnjenimi vrati in zatemnjenimi okni in o svojem načinu življenja ne govorijo preveč na glas. Da pa se vse neha takrat, ko bi se želeli med sabo poročati ali celo – bog ne daj – posvajati otroke.

Njim gre torej za obvarovanje družine, ki je lahko le skupnost moškega in ženske (v ednini) in otrok (v čim večji množini). Ker je družina pač osnovna celica družbe (kot smo rekli že v komunizmu) ali nekaj temu podobnega, kar zdaj pravijo oni. Vse drugo pelje v moralni razkroj in usihanje narodovega telesa.

Ker je to tako, je seveda za njih edino pravilno, da zakoni predpisujejo dopustne oblike partnerstev in zakonskih zvez ter dopustne načine pridobivanja otrok. In če je nekaj treba urejati z zakoni, potem imamo o teh zakonih seveda lahko tudi referendume.

Za referendum gre? Glede referenduma se v bistvu strinjam. Če je državi dopuščeno, da sme neko zadevo urejati z zakoni, in če je v demokratični republiki dejanski nosilec oblasti ljudstvo in ne država, potem ima ljudstvo seveda pravico zavrniti vsak zakon, ki ga država sprejme. Razen če bi bila z zavrnitvijo kršena kakšna ustavna pravica ali bi kako drugače prišlo do posledic, ki bi pomenile kršenje ustave.

Kakšne posledice bodo nastale, če družinski zakonik na referendumu pade? Pač, še naprej bomo imeli takšno ureditev zakona in družine, kot jo imamo že danes. Kdor misli, da bi moralo ustavno sodišče prepovedati referendum, mora zato dokazati, da je zdajšnja ureditev zakonske zveze v nasprotju z ustavo.

No, pa poskusimo.

Kaj je zakonska zveza? Zakonska zveza je pogodba, ki jo prostovoljno (vsaj v naših krajih) skleneta dve opravilno sposobni osebi ob prisotnosti prič in uradne osebe ter, če tako želita, tudi Boga. Toda čeprav je pogodba sklenjena prostovoljno, to še ne pomeni, da je tudi njena vsebina povsem poljubna oziroma le stvar medsebojnega dogovora pogodbenih strank.

Nasprotno, cela vrsta posledic sklenitve pisne pogodbe o zakonski zvezi – ali nenapisane pogodbe o zunajzakonski skupnosti – je predpisana z zakonodajo. Medsebojne obveznosti, premoženjske pravice, obveznosti do otrok, posledice ob razvezi, dedovanje, upravičenost do olajšave za vzdrževane družinske člane in celo pravica do obveščenosti o zdravstvenem stanju, če se partner znajde v bolnišnici ali na urgenci.

Toda tako je z večino pogodb. Tudi če sklenete, na primer, pogodbo o najemu stanovanja, vam zakonodaja predpisuje celo vrsto obveznosti. Še več, če jih kršite – na primer ne plačate najemnine ali uničite najeto stanovanje –, bodo državni organi poskrbeli (ali vsaj skušali poskrbeti), da svoje obveznosti izpolnite ali plačate odškodnino.

Posebnost zakonske zveze je, da je edina pogodba, za katero zakon predpisuje, da jo lahko skleneta samo osebi različnega spola. Gre torej za zakonsko omejevanje pravice do svobodnega sklepanja pogodb oziroma dogovorov z drugimi osebami.

Kaj ima s tem pogodbena svoboda? Če bi zakon predpisal, da ženske ne smejo najemati stanovanj od drugih žensk, bi bila nesmiselnost takšne ureditve takoj vsem jasna. Še preden bi natakarju uspelo prinesti naročeno pijačo, bi že vsi v vašem najljubšem bifejčku razumeli, da gre za ustavno nedopustno diskriminacijo po spolu.

Za enako diskriminacijo gre pri omejevanju možnosti sklepanja poročnih pogodb samo za pare, ki jih sestavljajo osebe različnih spolov. Ker pri najboljši volji ne vidim, s katero ustavno določbo ali vrednoto bi bilo mogoče upravičiti takšno razlikovanje, se mi zdi, da je zdajšnji družinski zakonik zelo verjetno v nasprotju z ustavo.

Takšno je bilo tudi stališče večine v državnem zboru: ker novi zakon odpravlja ustavno nedopustno diskriminacijo po spolu, o njem ni mogoče imeti referenduma. Večina ustavnih sodnikov jim je v odločbi odgovorila, da prepoved referenduma velja samo za odpravo tistih neustavnosti, ki jih je ugotovilo ustavno sodišče, ne pa vsega, za kar državni zbor sam oceni, da je neustavno.

Če zakon na referendumu pade, bo zato verjetno naslednji korak, da bo kakšen istospolni par, ki mu ne bo dovoljena poroka, vložil zahtevo za presojo ustavnosti zdajšnjega družinskega zakonika. Glede tega se ustavno sodišče v odločbi ni vsebinsko opredelilo.

Kaj je posvojitev? Posvojitev je eden od načinov, kako lahko par pridobi otroka in iz para postane družina. Bolj razširjen in priljubljen način je seveda oploditev. Težava z oploditvijo je, da je narava med osebami istega spola ne omogoča. Toda to še ne pomeni, da si (vsaj nekateri) pari, ki jih sestavljata osebi istega spola, ne želijo imeti in vzgajati otrok ali da tega niso sposobni početi enako dobro kot drugi.

Če je narava parom oseb istega spola preprečila najbolj običajni način pridobivanja otrok, ali je to dopusten razlog, da jim sme država prepovedati tudi katerikoli drug način? Po mojem mnenju ne.

Narava recimo nekaterim ljudem že ob rojstvu prepreči, da bi hodili brez težav, dobro slišali in videli. Jim sme zato država prepovedati uporabo invalidskih vozičkov, slušnih aparatov ali očal? Vem, tudi po vašem mnenju ne.

Predvsem pa posvojitev po naši zakonodaji ni pravica posvojitelja, tudi če gre za raznospolni par, ampak posebna oblika varstva mladoletnih otrok. Zato je vsak, ki izrazi željo po posvojitvi, podvržen natančnemu in včasih tudi mučnemu preverjanju, s katerim se skuša preprečiti, da bi otroka posvojil nekdo, ki zanj ne bo dobro skrbel. To je povsem zadostna varovalka. Odreči možnost posvojitve neki določeni kategoriji pa bi bilo dopustno samo, če bi obstajali prepričljivi dokazi, da bo otrokom z njimi zagotovo slabše, kot jim je v vseh drugih oblikah (pogosto disfunkcionalnih) družin in partnerstev, v katerih se lahko znajdejo.

Kaj ima s tem morala? Po mojem prav nič. Ob kakšnih osebah, vključno z njihovim spolom, se vam zašibijo noge in zaigra srce do te mere, da si z njimi zaželite deliti posteljo in svoje življenje, je predvsem stvar okusa. Ali preferenc, kot bi rekli ekonomisti, psihologi in biologi pa bi dodali kakšne globlje razlage. Zaradi mene lahko rečete tudi, da je stvar želodca, ampak še vedno gre za okus.

In z zakoni ne bi smeli predpisovati določenih okusov in prepovedovati drugih. Če se vam obrne želodec, ko vidite dva moška, ki se držita za roke in si predstavljate, kaj počneta v postelji (a hkrati uživate ob lezbičnih porničih), vam to še ne daje pravice, da z zakonom moškim prepoveste držanje za roke, ženskim parom pa predpišete obvezno namestitev internetnih kamer v spalnico. Ker potem lahko jutri prepovemo tudi vijoličasto barvo hišnih ometov, ker gre najbrž tudi ob njih komu rahlo na bruhanje.

Moralna načela so seveda temelj vsake družbe. V krščanskem izročilu jih je kar nekaj, brez katerih družba sploh ne bi bila mogoča. Ne kradi in ne ubijaj sta gotovo med njimi. Toda tu gre za prepoved dejanj, ki neposredno ogrožajo fizično ali materialno preživetje drugih ljudi. Kako to ogrožajo istospolna partnerstva (in njihova skrb za kakšnega otroka), pa ni ravno tako zelo očitno.

Seveda je mogoče naplesti zgodbo o tem, kako otroci temeljne vrednote dobijo doma v zdravih družinah, kako so v ljubezni rojeni otroci naše največje bogastvo in kako kvarno lahko dva starša istega spola vplivata na otrokov osebnostni razvoj. Takšnih zgodb boste v referendumskem času slišali veliko in ljudje, ki jih bodo povedali, jim v glavnem iskreno verjamejo.

Toda še vedno je to samo njihov pogled na to, kaj je za družbo in ljudi v njej dobro in kaj ne. Vso pravico imate do drugačnega pogleda – predvsem pa nihče, niti država ali referendumska večina, ne bi smel imeti pravice, da svoj pogled na svet prek zakonov predpisuje vsem drugim.

Katere pravice v ustavi ni, pa bi morala biti? Ko sem začel pisati tole kolumno, sem bil prepričan, da je nekje v ustavi zagotovljena pravica prostega sklepanja prostovoljnih pogodb in dogovorov z drugimi osebami. Vendar ni. Prav tako v ustavi nikjer ne piše, da ima v svobodni družbi vsakdo pravico početi vse, kar se mu zdi, če s tem ne krši temeljnih pravic drugih ljudi.

Če bi bila v ustavi zapisana splošna pravica človeka, da lahko svoje življenje živi tako, kot se mu samemu zdi najbolj prav, bi moralo pisati tudi, kdaj in pod kakšnimi pogoji sme država to pravico omejiti. Ker to ni zapisano, država to pravico omejuje vsevprek in s celo vrsto zakonov, ki ljudem ne dovolijo, da bi živeli svoje življenje na svoj način. Prepoved sklepanja poročnih pogodb z osebami istega spola je samo ena od nepregledne množice takšnih določb.

Pravi odgovor o dopustnosti in smiselnosti referenduma o družinskem zakoniku se zato ne skriva v vprašanju, kakšne pravice pripadajo istospolno usmerjenim ljudem.

Pravo vprašanje je, kaj država sploh sme predpisovati ljudem glede njihovih okusov, vrednot, pogledov na svet, življenjskih slogov in podobnega oziroma ali jim sploh sme predpisovati karkoli, kar presega osnovna moralna načela, ki ljudem v družbi omogočajo preživetje.