Strahovlada

Včasih se celo zdi, da ne gre le za vladavino, ampak za pravo strahovlado. Ključni mehanizem medijske strahovlade so zgodbe, ki jih ni. Obstajata dva tipa takih zgodb. Prvi je podoben strahu: zgodbe so notri votle, okoli jih pa nič ni. So pa v medijih, in to vztrajno. Koordinirano. Četudi brez substance. Drug tip pa je ravno obraten: zgodbe so zelo konkretne, oprijemljive. Ampak v večjem delu medijev nekako ne najdejo pravega mesta.

Te mehanizme lahko redno opazujemo kar na primeru ministrstva, ki skrbi za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, ki mu v ljudskem jeziku ljubkovalno rečemo superministrstvo. Da bo ravno to ministrstvo tarča konstantnega pritiska in poskusov medijske strahovlade, je bilo sicer jasno od samega začetka. Pa saj so praktično vsa področja, ki jih pokriva, polje agresivne ideološke prevlade, obenem pa še napajalnik obsežne klientele, ki se napaja pri javnem koritu, katero le malokdo, če sploh, povpraša po rezultatih njihovega dela. Zato ne preseneča, da so po ministru začeli udrihati še preden je sploh postal minister – kar spomnimo se nekulturnega rjovenja "kulturnikov" pred Cankarjevim domom ob kulturnem prazniku. Hja, saj je že Antonio Gramsci – tisti slavni marksistični teoretik, ki mu je Mussolini nehote omogočil, da je v tišini zaporniške celice spisal pomembno delo o naravi hegemonije – povedal, da se ravno v obvladovanju diskurza skriva ključ do dolgotrajnega vladanja.

Tako se je recimo v medijih kar nekaj časa vrtela prazna zgodba o tem, kako je majhna fakulteta na javnem razpisu s popolnoma objektivnimi kriteriji postala veliki zmagovalec in grdo natolcevali, češ denar se deli po politično-prijateljskih linijah. Ni pa prišla v medije povsem realna in na moč skrb vzbujajoča zgodba o tem, da so državne univerze, desetletja zazibane v lagodnost javnega financiranja, ta razpis skoraj ignorirale. Pa četudi nas dnevno zasipajo z apokaliptičnimi napovedmi o skorajšnjem propadu visokega šolstva.

Ali pa zgodba o uvajanju šolnin v visoko šolstvo. Vedno znova se pojavlja v medijih, četudi ni noben predstavnik ministrstva nikoli in v nobenem primeru dopustil možnost, da bi za izvajanje rednega študija na javnih univerzah ali šolah s koncesijami uvedli šolnine. Ravno nasprotno. Glede na to, da smo to neštetokrat pojasnili, najbrž ne gre za nesporazum … Ni pa po drugi strani v medijih poseben poudarek dobilo dejstvo, da to poudarjajo predvsem predstavniki univerz. Ki bi se z uvedbo šolnin izognili potrebi po racionalizaciji v lastnih vrstah in bi stroške preprosto prenesli na študente. Mokre sanje?

Takih zgodb, ki jih ni, je še in še. Skoraj bizarno je, da je bilo možno v največjem slovenskem tedniku zaslediti novico o grozeči luknji v obsegu treh milijard evrov v naši največji banki, pa to ni postala novica dneva! V normalnem okolju bi. Pri nas pa seveda ne, novica dneva je postala informacija, da opozicija proti finančnemu ministru, ki se krčevito trudi rešiti taisto banko, načrtuje interpelacijo. Sancta simplicitas!

Gramsci je imel še kako prav. Zato vladanje desnosredinskih vlad v Sloveniji ni in še lep čas ne bo tekmovanje v priljubljenosti, ampak predvsem tekmovanje s samim sabo, v doseganju rezultatov in izpolnjevanju koalicijskih zavez. Naj govori situacija. Mediji in mnenjski "voditelji" zagotovo ne bodo.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.