Stokrat ponovljena laž

Očitno je odločba ustavnega sodišča, ki je onemogočila izvedbo referendumov o slabi banki in državnem holdingu, le še podžgala njihov bes. Tako se je šolski sindikat SVIZ-a podal kar v informiranje mednarodne javnosti o domnevnih strahotah, ki jih na področju izobraževanja, znanosti in kulture počne slovenska desno neoliberalna avtokratska vlada (že sama ta skovanka je pravi biser slovenskega salonskolevičarskega besednjaka). Ko človek že pomisli, da "štrukljevci" v svojem kruhoborskem politikantstvu ne morejo iti dlje, mu znova in znova demonstrirajo, da to znajo in zmorejo. Ena najpogostejših laži, ki jih širijo borci za vse, kar je javnega, je ta, kako Janševa vlada siromaši javne univerze na račun zasebnih visokošolskih ustanov. To mantro kar naprej ponavljajo oba rektorja največjih dveh univerz, visokošolski sindikalisti ter njihovi politični in medijski apologeti. Pač v slogu rekla, da če laž stokrat ponovimo, postane resnica. Položaj je namreč popolnoma drugačen. Koncesijska sredstva za izvajanje študijskih programov, ki jih prejemajo zasebni zavodi, so se zmanjšala v popolnoma enakem deležu kot sredstva za javne univerze. Ustanova, na kateri deluje pisec teh vrstic, tj. Fakulteta za uporabne družbene študije, na primer ni v mandatu te vlade dobila tako rekoč nič več sredstev, kot bi jih dobila tudi pod prejšnjo vlado. Nasprotno, glede dodeljevanja sredstev se v tem času ni zgodilo pravzaprav nič bistvenega. To velja še posebej za znanstveno-raziskovalno sfero. Tu Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pod vodstvom njenega "večnega" direktorja Francija Demšarja (na ta položaj je bil postavljen že za časa eldeesove vlade) – ta je tisti, ki dejansko kreira znanstveno politiko – pri financiranju še naprej izrazito privilegira "osredje" državne ustanove, predvsem ljubljansko univerzo. To je še posebej očitno na področju družboslovja in humanistike, saj na razpisih za raziskovalne projekte stalno zmagujejo "pravi" ljudje iz "pravih" ustanov, tisti iz "napačnih" ustanov ali z "napačnimi" pogledi na določeno problematiko pa vedno izvisijo. In to ne glede na dejansko, tj. merljive znanstvene in raziskovalne dosežke. Pri večini razpisov igrajo namreč odločilno vlogo razna mnenja kvazineodvisnih (v resnici skrbno izbranih) ocenjevalcev – ki so neredko za povrh še v konfliktu interesov. In ti, ki se jih podpira, nikakor ne prihajajo iz tistih ustanov, katere vodijo ljudje, ki se jih v javnosti pogosto povezuje z aktualno vlado. Kljub vsemu bombastičnemu govorjenju o uničevanju javnega visokega šolstva so državni centri akademske moči med tistimi, ki jih lahko uvrščamo med "zmagovalce tranzicije". Kaj vzdrževanje takšnega monopolnega stanja pomeni v razvojnem smislu, pa je seveda popolnoma drugo vprašanje.