Šport ubija

V soboto se je obetal lep sončen dan. Z mulcema smo že ves teden komaj čakali, da gremo smučat. Na Krvavcu smo bili med prvimi. Ni ga večjega smučarskega užitka od zarezovanja po sveže steptani progi. No, to lahko rečem bolj zase, kajti mlajšemu od fantov se zdi zavijanje z vsemi "aviončki" vred navadna izguba časa. Vsakič, ko sva se postavila na vrh proge in se je pred mano spustil navzdol, da sem lahko sledil, kako smuča (in opazoval, če morda ne bo potreboval kakšne pomoči), je prekršil protokol vožnje: najprej je naredil zavoj, potem še pol drugega, potem pa naravnost v dolino. Bolj ko sem vpil nanj, naj zavija, bolj je zavzemal smukaško pozo.

Zgodaj popoldne, ko so pri Sončku že na ves glas nabijali z najobupnejšim izborom slovenskega popa in se je starejši s fino razbolelo trtico od učnih ur deskanja odločil, da ima dovolj, se je mlajši šele ogrel. Smučala sva do žičničarjeve zadnje kaplje potrpljenja in še mu je bilo premalo.

To ni reklama za mojega sina (čeprav občudujem njegovo ognjevitost), zaloga njegove energije in ljubezen do gibanja ter strast do hitrosti v resnici postajajo moja težava. Super se mi zdi, da se je pri petih letih v enem dnevu povzpel na Triglav, da sva lani v obupni vročini po lovski stezi osvojila Kalški greben (ko sva prišla domov, pa je še do noči nabijal nogomet), čedalje težje pa postaja obvladovati njegovo obnašanje brez intenzivne telesne vadbe, s katero bi "pokuril" vsaj dobršen del svoje dnevne energetske zaloge.

Na koncu vrtca je začel obiskovati malo šolo juda in se mu je vse skupaj dogajalo prepočasi, premalo intenzivno. Po prvem treningu je spraševal, kdaj se bodo učili mete. Predlani je presedlal na nogomet. Tekel je kot za stavo (ne glede na to, kje je bila žoga), ko je izvedel, da tekem še ne bo tako kmalu, se je ekspresno naveličal. Lani se je vrnil k judu in čeprav med treningi uživa, ga spet mineva potrpljenje … Vem, tako nestanovitni in neučakani so vsi otroci, težava pa vseeno obstaja: ni mi jasno, v kateri šport bi ga usmeril. Če vprašaš njega, jih našteje vsaj pet: na primer smučanje, plezanje, atletiko, hokej in odbojko. Naslednji dan pa plavanje, tek, kolesarjenje, košarko in letenje.

Težava pri sedemletniku, ki kaže tolikšno ljubezen do gibanja, je, da bi bilo treba za njegovo dobro izbrati čim bolj varen šport. Kateri šport je danes še varen? So "boljše" smučarske ali nogometne poškodbe? Je še možno trenirati kolesarstvo, ne da bi se športnik prej ali slej zapletel v doping? Smučarski skoki so videti krasna možnost – bi rad gledal, kako otrok strada, da bi skočil še dlje? Če bi postal resen, vrhunski športnik: kako bi se soočal z vsemi neumnostmi po koncu športne kariere, od kronične zasičenosti s "svojim" športom, zdravstvenih posledic, lukenj v izobrazbi do negotovega preživetja in čudne prihodnosti?

Če imaš otroka, ki je tako rekoč rojen športnik, v resnici sploh ni lahko. Ne moreš ga preprosto spustiti v eno od lokalnih tovarn športnih talentov in si (kot kakšen Kostelić) reči, zdaj bomo pa naredili šampiona. Ne moreš ga niti spodbujati, naj zavzeto trenira, obenem pa ohrani distanco do tekmovalnosti, češ, obstajajo tudi druge stvari in druge vrednote. Profesionalizem je že zdavnaj ubil šport in nobena hitrost ni več dovolj visoka, noben udarec dovolj močan, noben gol dovolj nepozaben.

Konec sončne sobote smo se vrnili domov in izvedeli, da se je v Švici med tekmo ubil kanadski smučar (kar je slovenskemu šampionu pokvarilo veselje ob osvojitvi naslova). Potem smo bili vsi žalostni, spletne forume so preplavila patetična sporočila, nekateri so komentirali, da je dobro vsaj to, da je umrl pri tem, kar je imel tako rad. Slaba uteha.