Sovražna vožnja

Statistika je opozarjala na povečano možnost nesreč na avtocestah že ob uvedbi vinjet, ko je bilo jasno, da se bo s povečano frekvenco vozil na avtocesti povečala tudi verjetnost za nastanek konfliktnih situacij. Toda če gledamo vse podatke tveganja skupaj, je jasno, da so vinjete tveganje nesreč zmanjšale, saj je pred tem DARS-ova ekonomija izčrpavanja državljane silila v bežanje na bolj "nevarne" regionalno-lokalne cestninske obvoze. Ampak do tu nismo ugotovili ničesar novega. Ključno vprašanje se skriva drugje, in sicer v tem, kaj naredi avtocesto, to najbolj varno cestno pot, nevarno.

Ob razmislekih o avtocesti smo že ugotavljali, da hitrost sama po sebi ni problematična (upam, da pobuda za zvišanje hitrosti na posameznih delih naše avtoceste še ni povsem zamrla), bolj kot ta je problematično povečano nasilje na avtocestah. No, ne samo na avtocestah, ampak te so v tem pogledu še posebej zanimive, saj veljajo za najbolj varne tudi zato, ker na najmanjšo vrednost zmanjšujejo interakcijo med vozili. Bolj prav bi bilo reči med vozniki. Če se ne srečujemo, se ne prepiramo, to je najmočnejša varnostna prednost avtoceste. Ni križišč in drugih "zapletenih" vozlišč, kjer sreča, skupaj z željo po preživetju in zaščiti avtomobila pred poškodbami ter seveda minimalnim soglasjem o temeljnih prometnih pravilih, odigra ključno vlogo, da nesreč ni še več.

Vsi avtomobili, ki so danes naprodaj, zmorejo doseči hitrost 130 kilometrov na uro. Zakaj eni vozijo hitreje od te številke, je manj pomembno vprašanje kot pa to, zakaj se tako pogosto zgodi, da hitrejši izsiljujejo preostale. Nikjer, vsekakor pa na nobeni drugi cesti, se nasilje nad tistimi, ki ravnajo prav, ne kaže tako izrazito jasno in tako pogosto kot prav na avtocesti; včasih se zdi kot poligon za vaje v izsiljevanju. Zakaj je treba izriniti s ceste tiste, ki vozijo 130 ali 140 kilometrov na uro, je vprašanje, ki nas mora zanimati.

Ponavljam: med tem, da se pelješ prehitro, in tem, da ljudi v avtu pred sabo posiljuješ, prisiljuješ, izsiljuješ in na vse mogoče druga načine ustrahuješ, je razlika, ki jo moramo obravnavati širše kot pa zgolj v luči tega, da gre v obeh primerih za kršitev predpisov. In ta razlika je velika, na cesti pa je videti takole: v enem primeru avto z veliko hitrostjo dohiti vozilo, ki vozi 130 kilometrov na uro. Počaka, da se mu ta umakne in nato nadaljuje z višjo hitrostjo naprej. Podobno, kot se to praviloma dogaja na nemških avtocestah (te omenjam, ker lahko na nekaterih njenih odsekih vozimo, kolikor avto gre).

V drugem primeru pa se voznik nad tistim, ki vozi, kolikor je dovoljeno, izživlja (vozi tik za njim, se ga dotakne, sveti z dolgimi lučmi, prehiti po desni …). Kje še doživite toliko ustrahovanja zato, ker nekaj delate prav in tako, kot je dogovorjeno? Preučitev profila tistih "počasnejših" voznikov, ki se prehitrim namenoma ne umaknejo ter jih na ta način "disciplinirajo" pa pustimo za kdaj drugič, saj si tudi ti zaslužijo svoj prostor, a prednost imajo, nedvomno, nasilniki. Zaradi močno povečanega deviantnega obnašanja posameznikov v tako nekonfliktni okolici, kjer je treba težave prav iskati in jih ustvarjati namenoma, je preučevanje človeškega avtocestnega vedenjskega vzorca zanimivo in potrebno. Na drugih cestah do nesoglasij in konfliktov pride prej in pogosteje tudi zaradi drugih dejavnikov (neznanja, nezbranosti, površnosti …), kar je pomembna razlika.

Več voznikov kot drugje prehitro dobi (lažen) občutek, da so v posesti obvladovanja hitrosti, zato se jim, še hitreje kot sicer, zabriše občutek in sposobnost vživljanja v stisko drugih (če ga sploh premorejo), verjamejo, da jih hitrejši in močnejši avtomobili "silijo" v agresivnejšo vožnjo … Zdaj, ko vemo, koliko velikih in težkih kompleksov in egov morajo prepeljati avtomobili, lažje razumemo, zakaj morajo biti tako močni.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.