Slovenija išče ministra

To niti ne bi bilo tako daleč od storitev, ki jih zavod že ponuja. Če na njihovi spletni strani izpolnite prijavo v evidenco brezposelnih oseb, morate označiti tudi delo, ki si ga želite in bi vam ga lahko pomagali poiskati. Padajoči meni, ki vam ga ponudijo, skriva nekaj prijetnih presenečenj. Tako lahko izberete, da bi radi postali član ali predsednik uprave gospodarske družbe, predsednik vrhovnega sodišča ali minister.

Ko sem se pred skoraj dvema letoma prijavljal v zavodovo evidenco, je bil Miro Cerar ravno na kadrovskem pogovoru pri poslanski skupini Pozitivne Slovenije in se potegoval za službo predsednika vlade. Ker se jim ni uspelo dogovoriti, sem zaslutil priložnost in na padajočem meniju kot želeno delovno mesto izbral možnost predsednik vlade. Nadvse zabavna se mi je zdela misel, da bi se naslednji dan z napotnico zavoda pojavil v državnem zboru in vprašal, ali je služba še na voljo. Tudi če bi me zavrnili, bi vsaj odkljukal obveznost, da si kot brezposelna oseba aktivno iščem zaposlitev. Kandidatov na zavodu sicer zlepa ne bo zmanjkalo. Na uvajalnem seminarju so nam zaupali, da imajo skoraj vsak teden koga, ki se prijavi za službo ministra ali premierja. Žal so nam tudi povedali, da takšnih delovnih mest ne posredujejo in jih tudi ne morejo vključiti med cilje v zaposlitvenem načrtu. Očitno je nekdo, ki ni bil plačan, da bi mislil, v izbirni meni preprosto prekopiral celotno uradno klasifikacijo poklicev.

Lahko bi se torej zgodilo, da vlada zaradi neprilagodljivosti zavoda prek oglasne deske ne bi našla primernega kandidata. Kaj ji še preostane?

Minister ima talent Ker se letošnja sezona izbora talentov počasi izteka, bi jo lahko nadaljevali z iskanjem ministra. Vrli kandidatke in kandidati bi na odru predstavili različne spretnosti, ki lahko pridejo prav v politiki, strokovna žirija pa bi risala križce in krožce ter jih pošiljala v naslednji krog ali v naslednjo sezono.

Strokovno žirijo bi lahko sestavili kar voditelji največje vladne stranke. Predsednik državnega zbora bi že z videzom, še bolj pa s strogostjo več kot ustrezno nadomestil Branka Čakarmiša. Vedno resna in zadržana vodja poslanske skupine bi bila dobrodošla antiteza prijaznih in razneženih žirantk. Žirijo pa bi vodil kar sam predsednik vlade, ki bi po vsakem nastopu kot navit ponavljal, da bo temeljito razmislil in pravočasno sporočil svojo odločitev.

Ker si nobena televizija ne more privoščiti, da bi ves teden predvajala isto oddajo, bi žirija svojo odločitev sprejela s preglasovanjem na nočni dopisni seji. Državnemu zboru bi predlagala tri enakovredne kandidate obeh spolov. Ti bi se posedli pred pristojni odbor in kot v legendarni Kvizkoteki drug za drugim ponovili stavek: sem oseba A (oseba B, oseba C) in sem kandidat za gospodarskega ministra.

Poslanci bi jih nato navzkrižno zaslišali in skušali uganiti, kdo je pravi. Med neposrednim prenosom zaslišanja, ki bi ga na tretjem programu izjemoma komentirala Vid in Pero, bi potekalo tudi ljudsko glasovanje prek telefonov, novinarska srenja in običajni kibici pa bi živahno čivkali o kravatah, čevljih in slovničnih napakah kandidatov.

Ni vrag, da tako ne bi našli pravega človeka.

Minister kot samostojni podjetnik Ko bi bil minister končno izbran in potrjen, bi ostalo še na videz preprosto sklepno dejanje, to je sklenitev primerne pogodbe o zaposlitvi. Obliko pogodbe bi morali prilagoditi naravi ministrske službe. Ta je danes pravzaprav začasno projektno delo, ki le v izjemnih okoliščinah traja več kot leto dni.

Najbolj prav bi bilo, da bi vlada ministra zaposlila kar prek njegovega s. p., saj tako po nekaj mesecih ne bi imela stroškov z odpuščanjem, izognila bi se mučnim razpravam o plačilu popoldanskih in sobotnih nadur ter bolniški odsotnosti, pa tudi del prispevkov in davkov bi prevalila nanj. Finančni minister bi si mel roke zaradi prihrankov pri stroških dela, državna sekretarka pa tudi ne bi potrebovala več kot teden ali dva, da bi mu razložila vse podrobnosti obdavčevanja njegovega dela in prispevkov.

Zaradi enakopravne obravnave zaposlenih v enakem položaju pri istem delodajalcu bi bilo prav, da bi bolj fleksibilne pogodbe o zaposlitvi sklenili tudi drugi ministri. Ker nas pogosto presenetijo z izvirnostjo svojih domislic, bi se nekateri lahko zaposlili kar prek avtorske pogodbe, kolegica za kulturo pa bi jim na sejo prinesla odločbe o statusu samostojnega kulturnega delavca in plačilu dela socialnih prispevkov.

Drugi bi se morda odločili za pogodbeno projektno delo. Tisti, ki pridejo na vlado samo popit kavico, bi se registrirali za občasno delo in predsedniku vlade z upravne enote prinesli vrednotnico. Zunanji minister bi se morda odločil deliti usodo "svojih upokojencev", se upokojil in delal prek napotnic za občasno delo upokojencev.

Iz vzgojnih razlogov bi bilo prav, da bi v vlado povabili tudi Luko Mesca, ki bi delal prek študentskih napotnic. Tako bi lahko svojim volivcem ponosno razlagal, da tudi kot politik še vedno opravlja prekarna dela in spada med najbolj izkoriščano delovno silo.

Ministrica za delo bi bila edina, ki bi smela obdržati redno zaposlitev, toda pod pogojem, da bi pred tem pravilno sklenila pogodbe z vsemi preostalimi, in to tako, da se ob njih ne bi obregnil noben davčni ali delovni inšpektor. Če ji ne bi uspelo, bi se morala za kazen zaposliti prek agencije za posredovanje dela.

Morda se vam zdi to nekoliko zapleteno in nepotrebno. Toda bilo bi koristno. Vlada, ki bi bila zaposlena po takšnih pogodbah, bi bila prva, ki bi na lastni koži izkusila vso zapletenost delovne in davčne zakonodaje. Morda bi potem v lastnem interesu tudi res kaj spremenili na bolje.