Si Slovenci res lahko privoščimo še eno državljansko vojno?

Tako je novico o odvzemu mandata Janezu Janši s svojim značilnim sarkazmom pospremil Mr. Conformista, eden od briljantnejših slovenskih čivkačev. In res: prvo "novo delovno mesto" je ustvaril že s tem, da je Janšo v DZ nadomestil Božo Predalič. Nekaj številk Božo Predalič je prejel 1.936 glasov – opazno manj od nekaterih kandidatov iz iste volilne enote, ki niso bili izvoljeni. Janšev tekmec v grosupeljskem okraju Janez Lesjak (SMC) je na primer dobil 5.425 glasov, kar je tretji najboljši rezultat v volilni enoti: takoj za Janezom Janšo in Bojanom Dobovškom. Kljub temu je ostal pred vrati parlamenta. Namesto njega so bili na listi SMC izvoljeni Kamal Izidor Shaker s 4.957 glasovi, Milan Brglez s 4.752 glasovi in Dragan Matić s 3.001 glasom. Podobno je bilo na listi SDS: drugi najboljši rezultat po številu glasov, za Janšo, je dosegel Robert Hrovat, ki je zbral 800 glasov več kot Predalič. Novopečenega poslanca so prehiteli še trije kandidati SDS, ki so, tako kot Lesjak in Hrovat, ostali zunaj parlamenta. Zakaj ta kalejdoskop podatkov, od katerih se človeku zvrti v glavi? Slišali smo, da je bila z odvzemom mandata Janezu Janši poteptana volja volivcev. Dejstvo, da je Janša dobil več glasov od kateregakoli drugega kandidata v državi, je dobilo izjemen simbolni naboj – toda glede na logiko, po kateri deluje naš volilni sistem, je povsem nepomembno. Mandati se namreč ne določajo na podlagi absolutnega števila glasov, temveč razmerja med odstotki, ki jih kandidati iste stranke prejmejo v volilnih okrajih svoje enote. Po veljavnem sistemu volivci v resnici ne volijo kandidatov: volijo listo, ki jo v vsakem okraju predstavlja drug kandidat. Glasovi za stranko se nato po zapletenem algoritmu pretvorijo v mandate. Kdo bo stranko predstavljal v parlamentu, je v veliki meri stvar naključja. Ravno zato je skrajno problematično, celo nelegitimno, ko poslanec že takoj po izvolitvi zapusti svojo poslansko skupino, da bi lahko v ključni zadevi glasoval po svoje – kot se je na primer zgodilo leta 1996 s Cirilom Puckom. Volja volivcev se izrazi v številu mandatov za stranke – kdo te mandate prevzame, je stvar zapletene matematike. Frustracija in nepotrebna dramatizacija Trditev o poteptani volji volivcev je ena od številnih, ki smo jih slišali v zadnjih dneh od Janševih podpornikov. Po eni strani je odraz frustracije, po drugi je namenjena dramatizaciji. Frustracija je razumljiva, dramatizacija pa nepotrebna. Položaj je namreč sam po sebi dovolj resen. Parlamentarna večina je z izjemno dvomljivim postopkom, iznajdenim za to priložnost, odvzela mandat legalno izvoljenemu poslancu. Ali je ta dobil največ ali najmanj glasov, je vseeno. Mandat je nastopil v skladu z obstoječo zakonodajo in po obstoječi zakonodaji mu ga ni mogoče odvzeti, razen če v ta namen izkrivimo pravila igre. In natanko to se je zgodilo. Postopek je bil tako absurden, da dva nekdanja ustavna sodnika (eden od njiju je dolgoleten kritik Janševe politike) trdita, da Janši mandat legalno sploh ni potekel! Ta groteskni položaj je nastal zato, ker je državnozborska večina hotela ubiti dve muhi na en mah: Janši odvzeti mandat in si hkrati oprati roke, da bi o tem morala zares odločati. Zato je zbrala posebno skupino pravnikov in nanjo prenesla odgovornost, da odloča o nečem, za kar sploh ni pristojna. Ni se mogoče znebiti vtisa, da so bile te proceduralne akrobacije namenjene izvedbi že vnaprej oblikovane politične odločitve – Janši je treba vzeti mandat. Ker tega ni mogoče izvesti po običajni poti, si je treba izmisliti drugačen način. To enostransko aroganco najbolje povzema izjava poslanca Združene levice, ki je zatrdil, da ga ne bo pekla vest, če bo ustavno sodišče razveljavilo odvzem mandata. To je vsekakor dobra novica za njegov duševni mir: ustavno sodišče bo namreč odločitev zelo verjetno razveljavilo. Obsojenec v parlamentu: protislovje, ki opozarja na težavo Zakaj? Stvar je jasna: zakon predvideva odvzem mandata obsojenemu poslancu; ne predvideva pa odvzema mandata izvoljenemu obsojencu. Morda gre res za luknjo v zakonu, morda pa za zavestno odločitev zakonodajalca: to, da se lahko ljudje suvereno odločijo, da podelijo mandat nekomu, ki je bil obsojen na zaporno kazen, je lahko korektiv morebitnim zlorabam sodstva v politične namene. Prav to se je zgodilo: težko je trditi, da državljani niso bili dovolj dobro seznanjeni z dejstvom, da je kandidat pravnomočno obsojen zaradi "obljube koristi"; kljub temu se je velik delež volivcev odločil, da glasuje za njegovo stranko. In s tem tudi zanj. Janše ni izvolilo "njegovih" 6.116 volivcev (številka, ki jo njegovi podporniki ponavljajo kot mistično kabalo): njegovo obsodbo in zaprtje je spremljala vsa slovenska javnost in vsaj petina volivcev se je odločila, da ga kljub temu podpre. Ali celo – zaradi tega. Seveda lahko rečemo, da to priča o njihovi zaslepljenosti in pokvarjenosti. Toda ko k temu dodamo ostro kritiko, ki jo je sodba doživela med številnimi uglednimi pravniki – med katerimi je bilo spet tudi nekaj takih, ki jih lahko sumimo marsičesa razen politične simpatije do obsojenca – in ko omenimo še pomenljivo dejstvo, da niti en sam pomembni pravnik ni vzel sodbe v bran, postane jasno, da odločitev volivcev, da množično podprejo obsojenca, priča predvsem o globoki delegitimaciji našega sodnega sistema. Ko spodleti Virantovemu Mister Muscolu Je prav, da je tako? Je prav, da lahko stranka na listo postavi pravnomočno obsojeno osebo? Sam menim, da ne. Med drugim tudi zato, ker zaradi nepreglednega sistema dodeljevanja mandatov volivci nimajo odločilne vloge pri izbiri kandidatov: z glasom za "neoporečnega" kandidata lahko pravzaprav pripomorem k izvolitvi njegovega pravnomočno obsojenega kolega v oddaljenem okraju, za katerega nisem niti vedel, da kandidira. Poleg tega ne verjamem v absolutno demokracijo: zagovarjam klasično republikansko stališče, da imajo institucije pravico, da se primerno zaščitijo pred nevarnostmi populizma in demagoške zlorabe predstavniške demokracije. Toda dejstvo je, da naša ureditev to omogoča. Razprava o Virantovem paketu Mister Muscolo, svežnju ukrepov za "očiščenje" politike, je jasno pokazala, da za spremembo obstoječe ureditve ni večinske podpore. SDS izkoristi zakonsko luknjo To so upoštevali pri SDS in se odločili, da Janšo uvrstijo na listo. Njegova pričakovana izvolitev naj bi poudarila, da težava ni v obsojencu, temveč v sistemu, ki ga je obsodil. Ali so s tem zlorabili luknjo v zakonu ali zgolj izkoristili legitimno možnost, ki jo dopušča zakonodaja, bi lahko bila stvar resne debate (ki je, tako kot številnih še pomembnejših debat v naši javni sferi, očitno ne bomo dočakali). Je pa jasno, da je poteza logična posledica politične strategije, po kateri je vsa stranka postala podaljšek Janševega boja za sodni prav. Povsem se strinjam s tistimi, ki opozarjajo na problematičnost takšne strategije. Med drugim je v eklatantnem nasprotju z zagotovili, ki jih je Janša javno podal jeseni 2011, ko je v oddaji Pogledi Slovenije zatrdil, da bo v primeru pravnomočne obsodbe še naprej iskal pravico na višjih instancah, ustavnem sodišču in v Strasbourgu, vendar bo odstopil z vseh funkcij. "Vseh funkcij" – to so bile njegove besede. Kako je Janez Janša požrl besedo Če bi obljubo držal, bi stranki omogočil, da po dvakratnem volilnem porazu začne proces notranje prenove. Državljanom pa bi omogočil, da bi se na zadnjih volitvah odločali med dvema močnima premierskima tekmecema; namesto tega pa smo se soočili z absurdno izbiro med kandidatom, ki premierske funkcije do nadaljnjega pač ne more opravljati, in izzivalcem, čigar glavna primerjalna prednost je bila, da deluje kot antiteza svojega protikandidata. Janševa odločitev, da drži obljubo, se umakne iz prve politične linije in boj za svojo pravico nadaljuje po sodni poti, bi med volivci nedvomno vzbudila več simpatij kot odločitev za popolno politizacijo sodnega primera; njegov morebitni uspeh na višjih instancah bi imel mnogo večjo simbolno težo, saj bi stranko razbremenil suma korupcije, hkrati pa vsaj simbolično potrdil njeno tezo o politični škilavosti slovenskega sodstva. Tako pa bo, četudi bo sodba razveljavljena, stranka še vedno notranje nereformirana, zaradi osredotočanja na zadevo Patria odtujena od resničnih težav, ki tarejo ljudi, ter zabubljena v nekakšno politično teologijo Janševega mističnega telesa. Kako je parlamentarna večina uporabila buldožer A to je njena suverena odločitev. Lahko jo kritiziramo, se ji privoščljivo posmehujemo ali ji ploskamo. To je stvar politične presoje in svobodne izmenjave mnenj. Še tako ostra kritika strategije SDS in retorike, ki jo je ubrala za njeno legitimacijo, pa ne more izničiti izjemno hude kršitve, ki si jo je privoščila parlamentarna večina. Druga najpomembnejša stranka v državi zaradi procesnih kršitev (na katere je opozorilo tudi ustavno sodišče) postavlja pod vprašaj legitimnost vsega političnega ustroja. In kaj stori parlamentarna večina v tem kočljivem položaju? Z buldožerjem povozi proceduro. Kot bi hotela pomemben del volilnega telesa dokončno potisniti iz sfere državljanskega konsenza. Kratkovidnost? Revanšizem? Preračunljivost? Gola neumnost? Vsakega po malo, najbrž. Predvsem pa popolna brezbrižnost do občutij in legitimnih pričakovanj sodržavljanov, ki imajo drugačna politična stališča. Nerazumevanje, da brez konsenza o skupnih pravilih preprosto ne more biti demokracije. Ko se iz zgodovine nismo znali ničesar naučiti Mladi madžarski zgodovinar mi je pred nedavnim trpko dejal, da je težava Madžarov, da so zadnjih sto let v nenehnem stanju skrajne politične konfliktnosti, v primerjavi s Španci ali Finci pa nimajo izkušnje krvave državljanske vojne, ki bi jih izučila, kaj pomeni civilni konsenz. Danes bi mu enako trpko odgovoril: "Kaj pa vem, Sloveniji ta izkušnja ni kaj prida pomagala …"