Sarkozy in prihodnost Francije

Po pričakovanju gresta naprej Hollande in Sarkozy. Torej so ankete razmeroma točno napovedale izid. No, zgrešile so le pri Le Penovi, ki je z dobrimi 18 % povsem povozila Mélenchona. Zdi se, da ta zgodovinski uspeh skrajne desnice kaže na neki splošni in skrb vzbujajoči trend, ki ga je mogoče zaznati tudi v številnih drugih evropskih državah. (Slovenija je tukaj seveda "svetla" izjema.)

Če so se ankete nekoliko razlikovale v tem, kdo bo v prvem krogu dobil največ glasov – ampak razlike so bile res zelo majhne –, pa je zanimivo, da ni praktično nobena napovedala končne zmage Sarkozyja. Razlika se že nekaj časa giblje tam nekje okoli 10 % v korist Hollanda. Glavno vprašanje, ki se ga ravno socialisti na vso moč otepajo, zato je, ali ima Sarkozy zdaj sploh še kakšne resne možnosti.

Strah socialistov je do neke mere gotovo upravičen, kajti volilna (ne)disciplina volivcev levice je postala že kar splošno znana. Mimogrede: visoka volilna udeležba v prvem krogu (malenkost nad 80 %) je vsekakor pomenila presenečenje. Socialisti se zdaj najbolj bojijo pasivizacije volilnega telesa, ki bi zaradi izrazite prednosti Hollanda lahko pomislilo, da je vse skupaj tako in tako že odločeno.

Kot so poročali mediji, je Hollanda za drugi krog že podprl Mélenchon – in kot so navdušeno dodali socialisti, to celo brez kakršnegakoli pogojevanja. No, kdor je njegov govor bolj pazljivo poslušal, mu gotovo ni ušla ne nepomembna podrobnost: Mélenchon sploh ni govoril o kaki neposredni in brezpogojni podpori Hollanda – pravzaprav ga niti omenil ni –, pač pa o tem, da je zdaj Sarkozyja treba poraziti. To morda res v zadnji instanci pomeni podporo Hollanda, vendar s pomembno razliko: pravzaprav gre za negativno podporo, ki je ne motivira toliko zmaga Hollanda kot poraz Sarkozyja. Dejstvo je, da številni levičarji gledajo na Hollanda z nezaupanjem in ga označujejo z izrazom "liberalec" – ta oznaka v Franciji nima nujno pozitivne konotacije, sploh če jo uporabi levičar.

Sarkozy je v svojem prvem govoru izrazil pričakovanje, da bosta imela s Hollandom vsaj tri televizijska soočenja. Iz Hollandovega tabora so mu hitro odgovorili, naj na to kar pozabi, se pravi, da bodo ostali raje kar pri tradiciji, torej pri enem soočenju. Sarkozy kajpada računa, da bi Hollanda – tako kot na prejšnjih volitvah njegovo tedanjo ženo – v neposrednem spopadu dovolj prepričljivo porazil. Poleg tega je z omenjanjem priseljevanja nakazal, da bo skušal na svojo stran pridobiti čim več volivcev Le Penove. Vprašanje je, kako bo pri tem uspešen, kajti med njimi ni tako malo takih, ki so včasih volili levico. Sploh pa je njegova največja težava ta, da ga zelo velik del javnosti vidi kot "predsednika bogatih", torej tistih, ki za potrebe zadnjih volitev igrajo vlogo grešnih kozlov.

V vsakem primeru bo morebitna zmaga Sarkozyja pomenila veliko presenečenje, že kar senzacijo. Praviloma vsi vladajoči evropski politiki v zadnjih letih izgubljajo volitve, le zakaj bi bil Sarkozy izjema. To pa pomeni, da čakajo Evropo določene spremembe. Vprašanje je samo, kakšne. Po eni strani je vsakomur jasno, da so na primer Hollandove možnosti pri morebitnem ponovnem pogajanju o fiskalnem paktu omejene, a po drugi strani se tudi v Nemčiji že pogovarjajo o popuščanju in iskanju kompromisov.

Spremembe torej bodo, tudi če se zgodi čudež in na koncu zmaga Sarkozy. Toda žal vse kaže, da se bo položaj v Evropi bolj razjasnil šele naslednje leto, ko bodo volitve v Nemčiji. Do takrat pa …

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.