Petek, 23. 5. 2014, 20.49
1 leto, 2 meseca
Rdeči alarm iz danskega glavnega mesta
Medvladni forum o podnebnih spremembah (IPCC) znova svari, da tonemo v okoljsko katastrofo, a rešitve, ki jih na podlagi teh izsledkov predlagajo, vendarle niso brezmadežne in (okoljsko) neoporečne.
Ob nedavnem srečanju Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) v Kopenhagnu s(m)o mediji po vsem svetu urno povzemali njihove trditve, da so izpusti toplogrednih plinov najvišji v 800 tisoč letih, da trenutni trendi teh izpustov lahko vodijo v katastrofo, da se podnebne spremembe intenzivno dogajajo, posebno odgovornost zanje pa nosi predvsem človek ter da se bo do leta 2100 ozračje segrelo za štiri stopinje Celzija, kar bo prineslo več ekstremnih vremenskih pojav, naraščanje morske gladine ter izumiranje živalskih in rastlinskih vrst.
Če je res tako, se nam zelo slabo piše, če morda ni že prepozno.
Ob tem ne želim globlje komentirati (ne)utemeljenosti takih črnogledih napovedi, a vendarle ne morem spregledati ugotovitve, kako se je tudi tu pokazalo, da iz nekega čudnega razloga občinstvo hitro sprejme tiste novice in teorije, ki so prepojene s kataklizmo. Katastrofe v novicah so dobre in zaželene tudi za središča moči: množice, ki so prestrašene in se bojijo za svoje preživetje, so bolj obvladljive in ubogljive.
Ogljikov dioksid je pomemben del kroženja snovi v naravi – avtotrofni organizmi, to so zelene rastline, modrozelene alge in nekatere bakterije, ga ob sončni svetlobi porabljajo in v procesu fotosinteze ustvarjajo glukozo in kisik, ki sta pomembna za vsa živa bitja. Ogljikov dioksid pa se vrača v ta proces kroženja kot stranski produkt dihanja vseh živih bitij in tako ima pomembno vlogo pri ohranjanju naravnega ravnovesja med živimi organizmi.
Narava ima torej (še vedno) način za ravnanje z ogljikovim dioksidom, in to v količinah, ki presegajo njegove današnje koncentracije. Zato je povsem nepravilno že vsako molekulo ogljikovega dioksida obravnavati kot grožnjo in poglaviten razlog za nam neželene in neprijetne vremenske in podnebne pojave. Omenjene izpuste je gotovo dobro nadzirati in omejevati, toda ali je treba pri tem vztrajati tudi takrat, ko s tem uvajamo druge grožnje, med njimi celo nekatere okoljske?
V skladu s poročilom IPCC so voditelji vlad in držav Evropske unije sprejeli še ostrejše mejnike v podnebni politiki do leta 2030 – do takrat naj bi izpuste ogljikovega dioksida zmanjšali za 40 odstotkov v primerjavi z letom 1990. S to odločitvijo so podvojili načrtovano zmanjšanje omenjenih izpustov v tem obdobju, ko naj bi se hkrati delež obnovljivih virov energije povečal na 27 odstotkov.
Na papirju pohvale vredno, preprosto uresničljivo in brez stranskih učinkov, a žal razmere na tem svetu niso tako preproste in se jih ne da preprosto popredalčkati po načelu črno-belo. Tega se bruseljkrati in politiki očitno zavedajo tudi sami, saj ti zaostreni cilji niso zavezujoči za posamezne države članice, pustili pa so tudi odprta vrata za ponovno vrednotenje teh ciljev, kar je sprožilo val nezadovoljstva v okoljevarstvenih organizacijah.
Skratka, malokdo (če sploh kdo) je zadovoljen.
Pa recimo celo, da preživetje planeta nima cene, da so zgornji pomisleki zgolj prizadevanje kapitala za ohranitev dobrih zaslužkov (gotovo je tudi to, a to še ne pomeni, da ni resnice v njihovih svarilih) in da so vsi ti stroški za spodbujanje čiste energije upravičeni in smiselni – a se takoj pojavi še en pomislek. Marsikatera tehnologija pridobivanja energije iz obnovljivih virov je čista šele v polnem zagonu, proizvodnja sestavin zanje pa je za okolje morda celo bolj obremenilna.
Poleg Kitajske so pri proizvodnji čistejših energetskih reaktorjev nekaj premikov dosegle še Rusija in (v manjši meri) ZDA, kar pomeni, da Evropa v tem trenutku ni pripravljena, da bi z lastno proizvodnjo uvajala čistejše načine pridobivanja energije. Z gospodarskega vidika je takšna odvisnost od uvoza lahko zelo tvegana ali celo pogubna, ker ni znakov, da bi se to stanje lahko kmalu spremenilo.
Niti preostale članice niso ravne uspešne pri doseganju mejnikov, a jih to ne skrbi, tudi zato, ker mehanizmov za formalno preverjanje izvajanja teh priporočil preprosto ni. Podnebne konference pa se vrstijo vsako leto z istim temeljnim scenarijem: domnevna kataklizma je vedno bližje, priporočila vedno bolj prijazna do ušes, a ostajajo neobvezna. Dnevnice in honorarji sodelujočih pa, medtem ko je eden od pomembnih sklepov teh konferenc, da se bodo še naprej dobivali, neovirano tečejo naprej, zato v lastno skledo gotovo ne bodo pljunili.