Rajska dežela

Slovenija je raj. Narava je raznolika in čudovita. Narodi na tem območju so bili vedno prometna mešanica genov, kar naredi dobro mešanico. Sprehodite se in hitro boste ugotovili, da v povprečju nismo slabega videza, kljub naši dieti iz alkohola, svinjine, kruha in krompirja (po uradnih podatkih). Težave imamo le z osnovnim programiranjem: Iz naroda, ki je prilagojen preživetju pod okupatorjem, smo se nenadoma znašli v vlogi gospodarjev in ne gre nam najbolje. Oziroma, vsaj tako si govorimo. Povsem brez potrebe.

Boj za delavske pravice

Večinoma pomaga, če pogledamo ravno tisto, česar večina ljudi ni sposobna: širšo sliko. Delavstvo srednjega veka se je uprlo izkoriščanju in krenilo v dolgo vojno za izboljšanje razmer. Vojna se trenutno odvija pod kapitalizmom in verjetno se strinjate, da je Amerika njegov najzgledneši primer.

Poglejmo izhodišče, kjer se je boj začel: v srednjem veku so gospodarji pobirali desetino, tlačani pa so morali delati dobrega pol leta, torej so imeli kakih 150 dni dopusta. Po nekaj stoletjih boja dajemo gospodarjem polovico zaslužka, v Ameriki pa imajo samo teden dopusta, pa še takrat morajo odgovarjati na e-pošto in telefone. Kar me navdaja z mislijo, da v tem boju nekako ne zmagujemo.

Na srečo obstajajo še otočki odpora, ki jim še ne gre tako slabo kot v Ameriki. Grčija je s svojim številom prostih dni in trinajstimi, štirinajstimi ... plačami najaktualnejši primer, Slovenci pa smo tudi lahko ponosni na svoje dosežke.

Raj!

Prejšnji teden je bil zame povsem običajen, kar pomeni, da sem poslušal tudi precej pritoževanja in tarnanja. To jemljem kot del programiranja za tlačana, saj tisti, ki tarna, slepi gospodarja, da je polno zaseden in ga ne morejo več obremeniti z dodatnim delom. O čem so mi ljudje tožili? Par upokojencev o visokih stroških prenove prve in/ali druge nepremičnine (počitniške hišice). Neka gospa o tem, da so jim že pred časom na ministrstvu ukinili dodatek zaradi škodljivega sevanja z računalniškega zaslona in ima zdaj samo še 45 dni dopusta. Študenta med kosilom o tem, da ima predsednik njune organizacije kar 5.800 evrov bruto plače. Znanec o tem, da jima z ženo povrnitev stroškov prevoza na delo ne pokrije dejanskih stroškov za bencin, saj se morata zaradi okoliščin voziti vsak s svojim avtomobilom. V knjižnici sem bil priča izbruha in glasnega pritoževanja gospe, ki pred odhodom na morje ni dobila želenega čtiva. In tako dalje.

To je raj. Poglejmo pritožbe pobliže in za trenutek izključimo svoje slovensko programiranje, kolikor je to mogoče. Kar pomeni, da običajne stvari, ki smo jih tako navajeni, da jih niti opazimo ne več, uzremo s svežimi očmi, kot bi jih videli prvič.

Gremo po vrsti, najprej upokojenci in nepremičnine. Eden je bil pred upokojitvijo šofer kamiona v državnem podjetju, drugi fizični delavec. Naštejte mi države na svetu, v katerih se upokojeni delavci nizko na hierarhični lestvici ukvarjajo s tem, kdaj bodo menjali streho na počitniški hišici. So države, kjer niti pokojnine niso samoumevne, ko smo ravno pri tem. Za povrh sta bila oba gospoda videti čvrsta in pokončna, pa ne prav stara. Če ste kdaj spremljali statistično povprečje, pri katerih letih se v Sloveniji upokojujemo, smo pred kakšnim desetletjem postavili rekord s 53-imi leti – povprečno! Raj.

Gremo dalje: uslužbenka na ministrstvu. Tri dni nadomestila za izpostavljanje škodljivemu sevanju računalniških zaslonov? Nikoli še nisem slišal česa takega, pa buljim v računalnike že vse svoje odraslo življenje. Dopust, da se pozdraviš od zaslona? Kako pa preverjajo, da si res povsem vzdržen in se ne zastrupljaš še naprej, saj bi sicer potreboval še bolniško? Spotoma, povprečje bolniških v Sloveniji je 12 dni letno. In dodajmo še bistvo: 45 (petinštirideset!) dni dopusta. Ohohoho! Raj. (Spotoma, novica, ki je v naših v medijih nisem zasledil: oni dan je v evropskem parlamentu odločno propadel predlog za zvišanje plačanega porodniškega dopusta na pet mesecev.)

Plače študentskih funkcionarjev, o učinku katerih študentje ne vedo nič, očitno pa tudi niso kalilnica novih kadrov, ne bom komentiral. A na tistem kosilu je bila restavracija polna povsem običajnih študentov, ki so pojedli, potem pa natakarju izročili nekakšen listek, no, bon. Ni odrekanja, kreditov za študij, skrbi. Normalno, da študira vsak, kdo pa bi se branil brezskrbnega življenja? Pa vmes absolventski, po vsaki bolonjski stopnji kar leto odmora, itd. Za povrh ima študent pri nas na voljo 878 študijskih programov, ni čudno, da bo našel takega, ki je blizu njegovega doma. Raj. Univerze so plačane od glav in ne od njih vsebine. Raj.

Ni čudno, da sem oni dan bral študentski predlog, da bi status (z boni, itd), veljal še po diplomi. Raj. Povrnitev stroškov za delo? Naštejte mi države … Raje navedem samo primer, ko sem nekega človeka srečal zjutraj v njegovem domačem kraju, nato pa sem se odpeljal na morje in ga srečal v službi na drugem koncu Slovenije. Ja, je rekel, res je naporno, a navrže mi krepek dodatek k plači. Služite dobesedno s prevažanjem samega sebe? Raj! Gremo dalje, drage bralke in bralci, naprej – do knjižnice.

Gospa je doživela živčni zlom, ker bo morala na morje brez njene priljubljene literature, najslabšega angleškega ljubič pofla. Knjižnica jih je kupila premalo. Na poti iz knjižnice sem knjigo videl v izložbi knjigarn. Gospa je ne bo plačala, saj mora za njeno počitniško branje poskrbeti država. Presenetljivo: če že delimo davkoplačevalski denar za dopuste državljanov, bi namesto čtiva pričakoval komplet kreme za sončenje in pokrivala; s tem bi koristili vsaj koži in ne škodili možganom, tako kot zdaj. Ko sem že ravno stal v vrsti, sem malce pokukal, kaj si sposojajo drugi. Srednješolec z DVD-jem Ameriška pita. Ne povejte Hollywoodu, scali bodo od smeha, ko bodo slišali, da obstaja raj, v katerem mladino država zalaga z njihovimi komercialnimi izdelki. Naprej: gospa s knjigo o Urši Čepin. Eee … Gospod z nahrbtnikom (!), v katerega je tlačil glasbene cedeje. Ne potrebujemo ilegalnih omrežij in kršenja avtorskih pravic s pretakanjem glasbe – v lokalni knjižnici vas čaka raj. Nato nekaj ljudi s turističnimi vodniki. Videl sem platnico samo enega, Južna Amerika. Potovanje nedvomno v rangu par jurjev, ampak dvajset evrov bo pa dodala še država. Raj.

Ni čudno, da lahko na portalu, kjer državljani predlagamo oblastem razne ukrepe, najdemo tudi predlog, da bi nam država kupovala letalske vozovnice, ker so drage. Raj. Ne morem več – preglejte vse majhne situacije, ki so tako vsakdanje, da so zdrsnile v avtomatizem in ugotovili boste lahko le, da živimo v raju.

Zlata sedemdeseta Dragi otroci, poslušajte: nekoč je živel diktator, ki so mu rekli Tito. Združil je zelo različne narode, ki so imeli skupno vsaj fevdalno stopnjo razvoja. Bil je tipičen sad osnovnega programiranja tistega časa in prostora: odsoten oče, kult matere, a je kljub temu šel zgodaj od doma in postal delavec za strojem. Ko je postal slaven in bogat, si je uresničil vse splošno človeške želje: dober avto, jahtica, več nepremičnin, hkrati pa je ostal tudi naš človek: kult fizičnega dela, čeprav ga ni več opravljal; prezir do humanistike in minimalne kulturne potrebe - rad je zapel kakšno domačo pesem.

Na stara leta je doživel nekaj uporov podanikov in sprva je privil diktatorski vijak, potem pa ugotovil, da je ljudi lažje podkupovati kot terorizirati, sploh s tujim denarjem. Tako pa je v borih petih letih, med letoma 1974 in 1979, najel 16 milijard dolarjev kreditov. Dragi otroci, na začetku kreditne mrzlice je bil star 82 let in mogoče se je ob rokih odplačila le nasmehnil.

Podkupil je ljudstvo in zdaj ima 90 odstotkov prebivalstva lastno nepremičnino, več kot 60 odstotkov dve ali več. Tako sta do hiš prišla upokojenca in zdaj tarnata o vzdrževanju. Uradniki so itak temelj države, tem dajmo hiše in še dopust, kolikor si ga želijo! Študentje se radi upirajo, evo vam ugodnosti, jejte, pijte, dobro vemo, da gre v tem primeru kri iz možganov v želodec, kar oblastem vedno prav pride. Knjižnice, zdravstvo, porodnišnica v vsako vas? Ni problema, zadnje kredite je Tito jemal že na smrtni postelji.

In tako nas je naredil. Postavil se je za ideal uspešnega človeka in dal skoraj vsakemu državljanu možnost, da postane mini-Tito. To je naš psihični profil, naš idealni Jaz: ne maramo kulture oziroma cenimo samo ljubiteljsko (=zastonj), humanistike ne potrebujemo, intelektualci so nam sumljivi, hvalimo fizično delo (čeprav ga ne bi opravljali), živeli bi luksuzno na več lokacijah, poleti na svoji ladji, kar vse bi si plačevali s krediti. Ko pa pride čas plačila, velja geslo: raje vojna kot izvršba!

Zabloda generacije

Če bi moral izbrati eno od mnogih slepljenj, s katerimi si mečemo pesek v oči, izberem tole: vzemite kateregakoli človeka, ki je bil v delovni moči konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja in vprašajte ga, na kaj je najbolj ponosen. Iztegnil bo roke in rekel: "Te roke! S temi rokami sem zgradil hišo, vikend, zidanico, … zase, za otroke in vnuke!" Roke so že res delale, a če Tito ne bi vzel kreditov, bi ostale prazne, tako kot roke mnogo delavcev po svetu.

Kultura Kadarkoli je na spletu objavljena novica iz sveta kulture, se takoj vsuje na stotine komentarjev, katerih avtorji jasno zatrdijo, da kulture ne potrebujejo. Če bi bili komentarji podpisani, potem bi ravnali kot javni Tito: no, naj pojejo in pišejo, če je le amatersko. Ker so pa anonimni, nastopi zasebni Tito: crknejo naj! Kar kaže tlačansko poreklo našega idealnega Jaza – tlačani ne potrebujejo kulture, ta je za gospodarje. Sploh zato, ker sem se spomnil raznih raziskav o tem, koliko večja je storilnost tistih, ki se posvečajo tudi kulturnim dejavnostim, pa možnost pravilnega odločanja in podobno – same stvari, ki jih tlačani ne potrebujejo. Za povrh naj dodam še razmišljanje Leonarda da Vincija o ljudeh brez duhovne nadstavbe. Saj potem samo jedo, pijejo in serjejo, je zapisal, torej niso več od goveda. Vsak med nami, ki vstane in izjavi, da kulture ne potrebuje, se torej po renesančnih kriterijih proglasi za navadno govedo.

Svet

Poglejmo še po zahodnem svetu, s katerim se tako radi primerjamo. Spet dobra novica: zadolžen je tako kot mi ali pa še bolj! Medtem ko smo se mi ukvarjali s pretvorbo v mini-Tite, so svet namesto držav prevzele korporacije. A tudi te morajo kaj proizvajati, zato se sprva ni hudo poznalo. Sledil pa je svet finančnih inštitucij, mega-bank, ki si podajajo nekakšne virtualne številke prek omrežja in pribijajo marže. Zneski so dobili za kačje dolžine ničel, finančniki pa so vztrajali, da gre za novo realnost, ki s siceršnjo nima zveze. Kriza zadnjih let je samo napoved, da realnost še vedno obstaja nedotaknjena in bomo morali vse tiste ničle plačati. Česar finančniki še niso dojeli. Mirno dobijo državno pomoč in si izplačajo provizije, kot bi šlo za običajen posel. Državo imajo za dobrega strica, ki ga pokličejo na pomoč, ko zaškriplje, drugače pa mu občasno pišejo kakšno kartico z vljudnimi pozdravi.

Če pa pogledamo strukturo tega, s čimer zahodni svet služi, ogromen delež zavzema ravno tisto, kar je Tito preziral in česar ni potreboval, od humanistike do kulture, torej intelektualne storitve. Tudi na izrecno tehničnih področjih je v razvitih državah cenjena inovativnost, pri nas pa venomer prisegamo na pridnost. Poglejmo razliko: pridnost je stalna in večna, vsebuje prepričanje, da se nikoli ne bo nič spremenilo in istega dela ne bo zmanjkalo. Inovativnost je njeno nasprotje: sovraži pridnost in išče način, da bi se delo končalo. Pri nas torej sploh nimamo vrednostnega okolja, ki bi cenilo kakršnokoli ustvarjalnost, saj prisega na pridnost. Zato povejmo spet, glasno in jasno: pridnost je za tlačane.

Če bi meni tam v šestdesetih paštico kuhala sama Sophia Loren, tudi ne bi opazil, da so Beatli postali največji angleški izvozni izdelek in bi še naprej gojil kult stružnice. Spotoma, starejši bralci in bralke bodo potrdili, zanimiv fenomen – ko je takratna "beat" glasba postala komercialni fenomen, so ji tudi pri nas nadeli največji kompliment, kar jih je ljudstvo s kultom fizičnega dela sposobno, imenovala so jo "struženje". No, vidite.

Svet in mi

Povedano po računalniško: naša težava je v tem, da se hočemo kot ljubitelji "hardwara" (stružnice, fizično delo) prilepiti ob svet, ki je postal "softwarski" , torej poskušamo kvader stisniti v okroglo luknjo. Skratka, imamo strukturni problem – povsod, od gospodarstva prek politike do umetnosti. Ker se prehod med razvite vedno bolj zatika, ravnamo biološko predvidljivo: obrnili smo se k zlatim časom in se užaljeno ukvarjamo sami s sabo. Zlati časi pa so seveda Titova pozna sedemdeseta: mehka diktatura + tuji denar. Na prvi pogled so od bank razrahljane razvite države v podobni kaši kot mi, a razlika je povsem nasprotna: mi in Grki smo se preveč zadolževali, Nemci, recimo, pa so preveč posojali.

Ves zahodni svet se ne bori več za izboljšanje standarda, marveč proti njegovi izgubi! Mladi Angleži so ogorčeni nad tem, da je lahko generacija njihovih staršev najela kredit, doštudirala, nato pa si našla dobro plačano službo – oni pa ostajajo nezaposleni (bodite pozorni na tvornik v povedi). Naša mladina pa je ogorčena nad tem, da ji država ne bo dala službe, stanovanja, hiše, počitniške hišice, socialne varnosti, skratka, vsega, kar je dala prejšnji generaciji (bodite pozorni na trpnik v povedi). V Sloveniji torej lahko izgubimo več kot v številnih drugih državah. Saj bi takoj forumski revolucionarji vpili "Revolucija!" in tekli zažigat sosedovo hišo in avto – a kaj, ko bi čez ramo zagledali soseda, ki njim žge posest in vozilo. Mnogo mladih je uvidelo razliko med možnostjo staršev in njimi ter odnehalo. Počasi se obračajo k metodam preživetja, ki so v teh krajih veljale stoletja: 1. izseljevanje – poleg običajnega izseljevanja naj opozorim na novice, ki gredo mimo nas neopaženo: mladi vozijo otroke čez mejo v avstrijske ali italijanske vrtce, vpisujejo jih v šole onkraj meje, kupujejo nepremičnine, skratka, čez mejo mehko prestavljajo naslednjo generacijo; 2. alkoholizem – seveda v porastu, podprt tudi s strani države, predvsem njenega izobraževalnega sistema; 3. apatija – ena od pojavnih oblik je skupno življenje odraslih otrok s starši in čakanje na dediščino, tako kot v fevdalnih časih.

Gospod, a imate en kredit?

Slovenija je torej polna mini-Titov in se zato še naprej financira po njegovem receptu. Vse je narejeno po Titovem okusu; poglejmo le knjižnice. V njih dobite vse intelektualne storitve, od umetnosti prek učenja do interneta zastonj. Tisto, kar je brezplačno, pa ni nič vredno. Kdo bo cenil zastonjskega Platona v primerjavi s stružnico, ki je neprimerno več vredna, saj ima še izposoja krepko ceno! (S kakšnim težkim srcem pišem te povedi – sem pač odrasel v knjižnicah, ki so za (samo)vzgojo radovednega in revnega otroka izjemno pomembne; nato pa se spomnim, katere knjige gledam v rokah poletnih vrst okoli mene in mi takoj odleže.)

Odvajanje od življenja prek svojih zmožnosti bi za nas pomenilo hud psihološki šok, saj konec koncev beseda "tit" v angleščini pomeni dojko, torej je odstavljanje od tit-a odstavljanje od dojke. Na volitvah bo zmagala stranka, ki bo najbolj obljubljala najmanj sprememb za največ možnega časa. Ker pa se življenje na kreditih izteka, nas navdaja občutek katastrofe, stanje, ko Tita ni, torej Titanik. A če morajo razvite zahodne države najti pot iz bančnega primeža in v drugačno strukturo post-industrijske družbe, moramo mi šele najti pot iz fevdalizma splošne enakosti in hierarhije posvečenih. Kar pomeni, da zaostajamo za dva koraka. Lahko spremenimo svojo miselnost? Da! Jo hočemo? Ne, se bojim. Preprosteje je, da vsi skupaj vstanemo in jasno izjavimo, da nas korak, ki so ga razviti že opravili, ne zanima. Nočemo ne inovacij, ne humanistike, ne kulture, ne intelektualnih storitev. Po Leonardovi definiciji potem potrebujemo neprimerno manj: le hlev in pastirja. Če bankrotiramo, si izpolnimo tisto, za kar smo bili programirani stoletja – spet bomo dobili tujega gospodarja (IMF?), ki nam bo težil, mi pa se bomo upirali. Tarnali bomo in se zadovoljno smehljali zraven. Ni pomembno, kdo je sovražnik, pomembno je, da je zunaj nas.