Primerna in neprimerna literatura

"Neprimerno" je beseda, s katero zelo radi opletamo. Neprimerne knjige, neprimerna glasba, neprimerna oblačila, neprimerno obnašanje. Dandanes med neprimernimi še vedno vztraja določena oblika tiskane besede, sploh če je namenjena otrokom, medtem ko je obnašanje stvar bontona. Otroci pa se tako ali tako nikoli ne znajo obnašati - zgodba, ki se ponovi z vsako generacijo in se verjetno nikoli ne bo končala. Nič čudnega, da ravno pri otrocih uporabljamo najbolj gosto sito za primernost in neprimernost. A nisem prepričana, da res vemo, kaj je za naše otroke dobro. Ta zaščitniška drža postaja čedalje bolj bizarna. Dajemo jim nemogoča imena, ker naj bi bili z njimi bolj edinstveni, ali karkoli že, a našim Pumam, Titanom in Princesam, ki jih tako z veseljem razvažamo po mnogoterih obšolskih dejavnostih, v zgodnjih najstniških letih branimo prebirati besedila z grdimi besedami. In, bognedaj, seksom. Morda zato, ker smo dovolj trčeni in si dejansko domišljamo, da jih še ne poznajo, ali pa svoje otroke podcenjujemo in ne verjamemo, da znajo kritično presojati. Prvo je naivno, drugo pa pač podcenjujoče. In to od otrok, ki jim je ime Thor, pri dvanajstih pa obvladajo tako plavanje, violino, karate, košarko kot tri tuje jezike in sestavljanje modelčkov ladjic. Z nekom mora biti nekaj narobe, ali z nami ali z njimi, če za otroke na koncu devetletke mislimo, da bosta vulgarnost in seks nepopravljivo poškodovala njihove možgane.

Ravno to bi si človek namreč mislil pri vsem tem skrbnem starševskem joku in stoku o primernosti knjige, ki je bila letos vključena v čtivo za Cankarjevo priznanje. Delo Na zeleno vejo Andreja Predina je bilo, kljub temu da si najstniki v njem drznejo spoznavati seks in droge (nekaj, kar najstniki pač nikoli ne počnejo) in da si to drznejo početi v slengu (še nekaj, kar najstniki prav tako nikoli ne počnejo), nominirano za nagrado večernica, kar je pravzaprav najpomembnejša nagrada na področju mladinske literature. Takrat se zaradi tega ni nihče pritoževal, a Cankarjevo priznanje (ja, poimenovano po tistem Cankarju, čigar Erotiko so včasih zažigali) je delo pripeljalo pred oči najbolj vestnih otrok in najbolj skrbnih staršev.

Na Cankarjevem tekmovanju se pač ne pomerijo kar vsi otroci, niti ne vsi tisti, ki radi berejo in znajo brati kritično. Kolikor mi je znano, tudi iz lastnih izkušenj, je udeležba učencev pri bralni znački in raznih tekmovanjih odvisna od osebne angažiranosti učitelja. Verjamem, da je sodelovanja na tovrstnih tekmovanjih veliko več po nekaterih menda elitnejših šolah in še bolj verjamem, da se jih udeležujejo najbolj pridni učenci in učenke. Na primer taki, ki pri "prvih večernih poročilih slovenskih televizij" komentirajo domnevno neprimeren jezik v Predinovi knjigi, hkrati pa ne znajo uporabljati rodilnika. Toliko o prioritetah.

Še zabavnejši je bil komentar osnovnošolke, da ji je bilo knjigo "težko prebrati". Ne vem, od kje sploh pridemo na idejo, da literatura včasih ne bi smela biti na tak ali drugačen način težka, ali da je njen primarni namen ta, da nas zabava? Cankarjevo priznanje je - kot rečeno - menda namenjeno ne le tistim otrokom, ki radi berejo, ampak znajo obenem tudi kritično razmišljati. So nenaivni bralci. Čemu torej takšno sprenevedanje in naivnost? Življenje ni roman Victorie Holt in čeprav nihče ne trdi, da moramo prebirati le trd realizem, pričakujem, da se s pomočjo raznih Cankarjevih tekmovanj ustvarja bralce, ki znajo razmišljati o širokem spektru tem, "tudi" takšnih, ki so družbeno aktualne in ne napisane v kleni slovenščini.

Še dobro, da nas podobne skrbi ne tarejo pri filmih, kjer nimamo starostne omejitve za ogled (imamo le priporočilo). Da ne omenjamo videoigric. Okej je, če postreljamo pol mesta, dokler pri tem ne uporabljamo kletvic ali vidimo kakšnega seksa. To bi bilo vulgarno in pornografsko! Včasih smo hiteli gledati Košakovega Outsiderja, kjer so seks z opito Manco Dorrer primerjali z naskakovanjem hloda (in z veliko manj izbranimi besedami kot jaz) in preživeli. V srednji šoli smo prebirali Gospo Bovary in čakali na tiste dele, zaradi katerih so knjigo ob izidu označili za obsceno. Podobno smo iskali kočljive dele Ljubimca Lady Chatterly in potem pri obeh knjigah malo razočarano in malo nejeverno ugotavljali, da to vendar ni nič. Tudi Predinovo delo bo zdaj verjetno deležno enakih pričakovanj in čeprav je knjiga dobila več reklame, kot se je je lahko kdajkoli nadejala, me bolj kot odsotnost branja brez iskanja "tistih" delov skrbi, da bo komisija v prihodnjih letih pri izboru literature uporabila več samocenzure. Da, več Cankarja je tisto, kar potrebujemo.

Štos ni v tem, da znajo naši osnovnošolci vse vulgarne besede, napisane v knjigi, že davno na pamet. Štos ni v tem, da je v njej opisana spolnost na način, na kakršnega nočemo razmišljati o njej. Ni poanta v tem, da naši otroci že vse vedo, in tudi v tem ne, da me ob vsej tej pretirano zaščitniški drži sili na bruhanje. Namen literature je tudi izobraževanje in kdor misli, da se lahko otrok iz Predinove knjige nauči le trinajst novih slengovskih besed za seks, potrebuje malo izobraževanja tudi sam. Lahko pa seveda otrokom raje ponudimo Da Vincijevo šifro, ki se mi zdi s svojim siromašnim in predvidljivim besedilom veliko bolj škodljiva kot neprijetna socialna tematika v slengu. Da, pitajmo jih z instant čokolešnikom do osemnajstega leta.

Literatura ni enoplastna in ni vedno luštna ali vzor morale. Pravzaprav je zaželeno, da je prav nasprotno. V čem je sploh smisel literature, če ne raziskuje tudi mračne strani meseca?