Preljubi sosedje …

Zgodovinski dogodek in slovenski premier Borut Pahor ob avstrijskem gostitelju kanclerju Wernerju Faymannu na Koroškem kajpak ni smel manjkati. Polna usta so ga bila vznesenih besed in zadovoljstva v duhu "zdaj bomo pa skupaj reševali izzive sedanjosti in prihodnosti". Po 56 letih od podpisa državne pogodbe so kraji na Koroškem začeli dobivati nove dvojezične krajevne table. Prvo v Železni Kapli sta družno postavila kar predsednika vlad in še 71 jih bo zraslo. Končno! Verjetno ni bilo ravno veliko starejših, še vedno klenih in zavednih koroških Slovencev, ki so se jim na ta dan preprosto morale zarositi oči. Razumljivo, saj so se le nekateri od mnogih, ki so se desetletja bojevali z avstrijskimi in koroškimi političnimi mlini na veter, po več kot pol stoletja, skorajda na svojem domačem dvorišču, le ugledali tisti napis, na katerega so tako željno predolgo čakali številni zavedni in pokončni Korošci. Ni jim bilo lahko in gotovo jim ne bi uspelo, če ne bi bilo njihovega trmastega vztrajanja in zavedanja, da imajo preprosto prav in so dvojezične krajevne table njihova že ničkolikokrat priznana ustavna pravica. Velik dogodek za Slovence na avstrijskem Koroškem, pa precej manjši za slovenskega premierja, ampak soju žarometov in kamer se z avstrijskim kolegom nikakor ni mogel in seveda želel izmakniti. Zdaj ni bilo več pomembno, koliko koroških Slovencev se je v vseh desetletjih boja za svoje pravice, zaradi političnih in drugih pritiskov, na popisih prebivalstva kratko malo izreklo za Avstrijce in ne Slovence? Verjamem, da jih ni malo in prepričan sem, da je tudi njim pri srcu zdaj zaigralo ... Pa to v torek seveda ni bilo pomembno!

Pomembneje je bilo, da se je slovenski premier spet srečal z avstrijskim kolegom, ta pa ga je po slovesnem dogodku in besedičenju o strpnosti in dobrem sosedstvu, seveda brez navzočnosti kamer, znova prepričal, da so slovesnosti eno, avstrijsko-slovenska realnost pa nekaj povsem drugega. Pahor se je namreč s Faymannom pogovarjal tudi o sporni odločitvi Avstrije, da ob vikendih, med petkom zvečer in soboto popoldne, za vse težke tovornjake zapre predor čez Karavanke. Razlog naj bi bila varnost v predoru in menda tudi ekologija. Odločitev je avstrijska vlada sprejela že maja, pa jo do konca julija kar pozabila sporočiti vladi sosednje, pa še prijateljske države …

Avstrijski kancler je slovenskega premierja v torek očitno iz prve roke o vsem dodobra seznanil in mu dal jasno vedeti, da svoje uredbe nikakor ne mislijo preklicati. Zakaj bi tudi jo? Zato, ker gre kakopak za enostransko odločitev! Pa tudi ali zlasti zato, ker predor Karavanke ni le v Avstriji, ampak tudi v Sloveniji. Predor je vsaj "uradno" v skupnem upravljanju obeh držav. Pa kaj to skrbi naše severne sosede? Si morda lahko predstavljate, kakšen halo bi zagnali naši severni sosedje v Bruslju, če bi se iz "varnostnih" razlogov slovenska stran enostransko odločila omejiti promet skozi Karavanke? Ali kako bi bentili naši prijatelji v Rimu, če bi v Ankaranu Slovenija nameravala zgraditi novo nuklearko, med tem, ko Italija brez zadržkov nadaljuje postopke za umestitev plinskih terminalov v Tržaškem zalivu?

Se še spomnite, kako so nas Hrvatje skorajda dnevno razveseljevali z incidenti v Piranskem zalivu ali drugod ob mejni črti? Smo res obsojeni na poraze? Ali slovenska politika zares ne zmore enkrat udariti po mizi in povedati, da nismo več v Cankarjevih časih? Pa seveda to ni težava samo aktualne Pahorjeve ekipe, saj problemi, ki se kopičijo, niso edino njena zasluga. Morda šele zdaj prav razumem, zakaj nam je nekdaj zelo popularni srbski glasbenik Bora (Čorba) Đorđević pred davnimi leti zelo pikro prilepil žaljivko, da smo "bečki konjušari" … Smo res?