Predsedniški meni …

Lanske, prve predčasne parlamentarne volitve pri nas so že zdavnaj preteklost. Nekateri kot Janez Janša so jo zelo srečno odnesli, drugi, beri v Pozitivni Sloveniji, si še kar ližejo rane, zato bo njen predsednik Zoran Janković – povsem pričakovano – v nedeljo znova že v tretje poskusil župansko srečo. Mu bo uspelo? Ni jih malo, ki bi stavili, da bo povozil županske protikandidate. Jih bo res?

Začenja pa se še en "resničnostni šov", lov na glasove državljank in državljanov za jesenske predsedniške volitve. In nekateri kandidati so malce pohiteli. Kar štirje so že "priglasili", da bodo gotovo zraven. Pričakovano ni preveč čakal aktualni predsednik države Danilo Türk, ko je z vnovično kandidaturo hitro odgovoril na vrženo rokavico Milana Zvera SDS-ovega kandidata za predsednika. Ta je resda prvi uradno napovedal, da se bo jeseni prvič v svoji dolgoletni politični karieri potegoval za predsedniški mandat. Kakšne pretirane želje po novem mandatu evroposlanca kot kaže nima.

Zakaj so v največji vladni stranki pohiteli z Milanovo kandidaturo? Očitno ne želijo ničesar prepustiti naključju! Najbrž še niso povsem zbledeli grenki spomini na leto 2007, ko je tedaj z neodvisno predsedniško kandidaturo pohitel še kako "prepoznaven" kandidat Lojze Peterle, potem pa ga je "moral" podpreti ves pomladni trojček, tudi SDS, kajpak. Zdaj ne sme biti presenečenj, verjetno menijo v SDS, ki jim nikakor ne godi, da v nekaterih drugih strankah desne sredine (zlasti v ljudski stranki) zelo resno razmišljajo in iščejo lastnega kandidata za predsednika države. Ali jim bo morda tudi uspelo je seveda drugo vprašanje...

V predsedniško tekmo se znova – če pustimo ob strani že tretjo predsedniško avanturo upokojenega "eksota" Marka Kožarja – prav tako tretjič podaja tudi predsednik nacionalne stranke Zmago Jelinčič Plemeniti. Lani je po dvajsetih letih dokončno pogorel in s stranko ostal pred vrati parlamenta. Zdaj bi spet rad poskusil v predsedniški tekmi? Mu je dolgčas? Potrebuje politični adrenalin? Vsekakor spada v tisto skupino naših politikov, ki se še kako radi sončijo v medijskem blišču. Malce ga ob vnovični kandidaturi menda ohrabruje dejstvo, da je pred petimi leti z zelo agresivno, protihrvaško in proticerkveno volilno kampanjo prepričal dobrih 19 odstotkov volilnega telesa. Ampak Zmago, takrat so bili drugi časi.

Kot so bili takrat drugi časi tudi za prvaka SD Boruta Pahorja. Takrat je, seveda ne sam, počasi gradil in izgradil novo SD, pa tudi zelo, zelo resno se je poigraval z željo, da bi se preizkusil v predsedniški tekmi. Pa se ni oziroma se še ni! V stranki jim ga je takrat uspelo prepričati, da so parlamentarne volitve leto pozneje za stranko pomembnejše. In potem se je zgodilo, kar se je … Borut je v minulih tednih in mesecih, ko je imel malo več časa za razmišljanje, že večkrat dal vedeti, da je znova obudil mokre sanje o predsedniški kandidaturi. Na lanskih parlamentarnih volitvah je SD pod njegovo taktirko res pogorel, ampak zdaj se rejting stranke spet dviguje …

Ne gre prezreti dejstva, da ima v stranki poleg številnih kritikov, ki bi se ga radi znebili, tudi obilo zvestih privržencev zlasti v vrstah mlajših socialnih demokratov? Tega se gotovo sam še kako dobro zaveda. Še bolj kot tega pa se zaveda, da bi v morebitnem drugem predsedniškem krogu najbrž zmagal, če bi mu nasproti stal aktualni predsednik Danilo Türk. Morda bo prav to še dodaten razlog za kandidaturo, če se bo zanjo na koncu res odločil. Kaj pa, če bi bil med tremi favoriti v drugem predsedniškem krogu njegov nasprotnik Milan Zver? Kaj pa potem? Kaj če bi doživel še en fiasko, po precej neuspešnem in neučinkovitem vodenju prejšnje vlade, ki nas je pripeljala do predčasnih volitev? Bo torej poskusil?

Gotovo je le eno, če se bo tudi Pahor spustil v jesenski predsedniški resničnostni šov, potem bo konkurenca med favoriti izjemno huda in bo rezultat volitev zelo tesen – napoved pa je ne samo nehvaležna, ampak najbrž nemogoča. Če se bo seveda Borut zares odločil za kandidaturo ali pa mu bo zmanjkalo poguma …