Predraga smrt

Poplava kiča in industrijsko izdelanih nagrobnikov na naših pokopališčih je odraz ljudskega okusa. Saj vemo, de gustibus ... O okusih (in barvah) se ne razpravlja. Lahko pa govorimo o denarju. O tem namreč ponudniki tovrstnih storitev zelo neradi govorijo. Poskusite malo pobrskati po svetovnem spletu. Prodajalci nagrobnikov cene skrivajo kot kača noge. Le redki ob serijah najrazličnejših nagrobnih spomenikov napišejo tudi ceno. Kot da se o denarju v takšnih primerih ne spodobi govoriti. Iz spoštovanja do pokojnika. Prav ta neugoden občutek, ki ga ima človek, ko vpraša za ceno spominskega kamna za umrlo drago osebo, je vzrok, da so cene pokopaliških storitev tako navite. Smrt danes ni samo kruta, temveč tudi izjemno draga. Družina ima ob smrti stroškov za več kot štiri tisočake. Pogrebnina, ki jo za pokojnika izplača zavarovalnica, uradno znaša "80 odstotkov nujnih stroškov pogreba". Po zavarovalniškem izračunu (saj vemo, kaj to pomeni) je to 500 evrov. Toliko, recimo, stane povprečna in ne preveč draga krsta. V naši državi je že od ranjkega socializma naprej razmeroma dobro poskrbljeno za mladoletne otroke, pokojnike in vdove. Ti dobijo pravico do redne državne finančne pomoči. A v resnici družina pokojnika na denar čaka še pol leta. Toliko časa namreč državni uradniki meljejo tovrstne odločbe. Verjetno ni treba nikomur razlagati, da svojci najbolj potrebujejo denar ravno v času pogreba. V prvih trenutkih po smrti drage osebe je tako marsikatera vdova prisiljena iti na banko po posojilo. Tega še svojemu sovražniku ne bi privoščil. Ker je iskanje pogrebnih cenikov tako zapleteno, naj navedemo nekaj številk. Cene spomenikov (nagrobnik, plošča, robniki, podstavki za sveče itd) se začenjajo pri 1500 evrih. Najmanjše osmrtnice v časopisju so po 140 evrov. Za podjetja je cena dvojna. Izjema so le nekatere radijske postaje – Radio Ognjišče, recimo, za objavo osmrtnice računa le 15 evrov. Najdražje pa so, kot povsod v življenju, drobnarije. Preprost kovinski križec stane nekaj desetakov, fotografija pod steklom pa tudi stotaka. Z eno besedo lahko vse skupaj označimo za oderuštvo, ki je povrhu vsega neetično, saj se dobiček kuje na strtih in žalujočih ljudeh. Kako je bilo to nekoč preprosto! Še za samega Boga (ja, z veliko napisano, da ne bi kdo mislil, da sem se zmotil!), Jezusa – prav danes, ko to pišem, je veliki petek –, je bila dovolj preprosta grobnica v skali s kamnom brez napisa.

Danes, 1980 let pozneje (geologi so pred kratkim ugotovili, da naj bi bil veliki petek 3. aprila leta 33), je vse veliko bolj zapleteno. V naši državi še vedno ni pravega svobodnega trga, zato konkurenca ni prinesla nižjih cen. Dokler ne pride trojka, bo verjetno ostalo tako.

Lahko pa bi kaj storila država. Pravzaprav ideja, da bi ukinili pogrebnine, sploh ni slaba. Naj jih kar ukine, le poskrbi naj, da nas pogrebni poslovneži ne bodo mogli več tako odirati. Lahko zaukaže, da se na vseh pokopališčih postavi tudi preproste in poceni grobnice. Ali podeli koncesijo lesnemu podjetju, ki bi za stotaka dobavljalo preproste in lične krste po vsej državi. Država bi privarčevala, mi smrtniki pa tudi. Pa še premierka bi tako malce žaljiv vzdevek (Britofšek) obrnila v svoj prid.

Država bi lahko žalujočim tudi malce olajšala birokratske obveznosti. Naj omenimo, da je v nekaterih občinah prepovedano imeti pokojnika noč pred pogrebom doma. Zakaj se v enih občinah tako borijo s tisočletno slovensko tradicijo, v drugih pa ne, mi ni jasno. Nisem namreč še slišal, da bi bile bakterije, ki se jih nekateri Slovenci bojijo bolj kot dinozavrov, v enih občinah bolj dejavne kot v drugih.

Ob vsem skupaj mi na misel pride verz velikega kraškega poeta: "Ne, jaz nočem še umreti." Je namreč predrago.