Ponedeljek, 21. 3. 2016, 0.01
7 let, 3 mesece
Pol avta in pet uhljev
Začnimo na delitvi na dušo in telo, torej na vsebino in njeno pojavno obliko.
V nekaterih verah se duša otrese telesa in odleti v boljše čase, v drugih se vrne ujeta v drugačno pojavno obliko. Del populacije v tovrstno delitev trdno verjame, del ne; večina je verjetno vmes.
Očitno gre za normalno, Gaussovo porazdelitev (in ja, tudi tisti, ki delitve niso priznavali, so vedno obstajali, le raje ostali tiho, saj je bilo tako bolj varno). A pustimo zdaj ontološka vprašanja; primero sem uporabil pred davnimi leti, ko sem še urejal računalniško revijo in se znašel v zagreti debati z nekim gospodom, ki je delal za telekomunikacijsko podjetje.
Trdil je, da je njihova prihodnost svetla, češ ljudje se bodo vedno hoteli pogovarjati, telefonskih klicev ne bo nikoli konec, vedno bodo plačevali zanje. Ugovarjal sem, češ pogovor je vsebina, ki jo resnično potrebujemo in hočemo, tudi plačevali bi zanjo, telefonski klic pa le njena pojavna oblika, za katero nam ni mar.
Izmislil sem si primer kape za prenos misli: če bi jo izumili, bi se še vedno pogovarjali (vsebina), telefona pa nihče ne bi prijel v roke (pojavna oblika).
Nisem ga mogel prepričati in poslovil se je s prepričanjem v očeh, da takega osla, kot sem jaz, pa še ni srečal. Verjetno si je mislil, naj si svojo kapo za prenos misli nekam vtaknem tako globoko, da bo ven gledal samo še cof.
(Spotoma, ste opazili, kako so mobilni telefoni skoraj postali naprave za prenos misli? Nekaj se spomnimo in takoj kličemo, nič ne more več počakati.) Precej pozneje je prišel v množično rabo internet in s storitvami tipa Skype so zaposleni v mnogih svetovnih telekomunikacijskih podjetjih naprej prebledeli, potem pa doumeli razliko med vsebino in njeno pojavno obliko.
Knjige
E-knjige so razlikovanje med vsebino in pojavno obliko prenesle na knjižno področje. Ste kdaj v domačih medijih zasledili debato na to temo, ki ne bi takoj vsega pomešala? Gremo počasi: knjiga je sestavljena iz besedila, ki je njena vsebina, in papirja, ki je njena pojavna oblika.
Z e-knjigo se je začela menjati pojavna oblika, vsebino mora še vedno nekdo napisati in delo ni prav nič drugačno. Kakšna zmeda pri tem vlada v naših krajih, je šokantno: še do nedavnega so lahko davkoplačevalski denar za spodbujanje domače ustvarjalnosti dobivali tiskarji ali celo predvsem oni – češ to je neverjetno pomemben faktor za spodbujanje ustvarjalnosti.
Ah, dajte, no! E-knjiga je utvaro široko razgrnila, je pa res, da večina avtorjev in kulturnih birokratov tega še ni dojela: tako še vedno ni nobenega razpisa, ki bi resnično spodbujal ustvarjalnost na pisateljskem področju, recimo natečaja za roman, po katerem bi nagrajenci svoja dela javnosti dali na voljo v e-obliki.
Še do nedavnega so lahko davkoplačevalski denar za spodbujanje domače ustvarjalnosti dobivali tiskarji. In še vedno ni nobenega natečaja za roman, po katerem bi nagrajenci svoja dela javnosti dali na voljo v e-obliki.
Če bi kakšno založbo zanimalo, jih seveda lahko tiska (in s tem bi tudi tiskar kaj zaslužil). Slovenska obsedenost z materialnim (z zidaki, kot jo ponavadi imenujem) podpira vse, samo, da je oprijemljivo, od stavb za knjižnice prek tiskarskih strojev, ne ve pa, kaj zares početi z vsebino.
Problem je splošen, velja za vsa področja in nam krepko uničuje tudi turizem (preberite kolumno Preresni za turizem). In ja, ko bodo izumili kape za prenos misli, bodo z njimi poleg pogovorov prenašali tudi literarna dela.
Avti
Rad bi vas opozoril na časopisni novici, ki pri nas nista vzbudili posebne pozornosti. Lahko bi celo rekel, da sta šla mimo neopaženi. Najprej o tem, da je Audi natisnil svoj avto (vir).
Za zdaj šele v polovični velikosti, prislovična nemška varčnost pač, a avto je delujoč in vozen. Verjetno ni pol cenejši, a mogoče zanj lahko plačujete le pol parkirnine, če pa vas ustavijo zaradi prehitre vožnje in vam ponudijo polovičko, dvomim, da lahko zbijete na četrtinko.
Avto se je torej prav tako ločil na vsebino in pojavno obliko. Avtomobilska tovarna je naredila nabor ukazov, torej datoteko na disku, če tako rečem, in ta datoteka je zares njihov nov model avta, kovina in plastika pa le posledica, pojavna oblika. Če imate pravi tiskalnik, pojavno obliko lahko naredite v lastni garaži, le vsebino potrebujete.
Michael
Pa še druga spregledana novica: Michael Jackson gre leta 2017 na veliko svetovno turnejo (vir). Vem, mrtev je. Ampak naredili so hologram. Naredili so torej program, ki je Michael Jackson. Pevec Michael Jackson je zdaj samo še vrsta datoteke na disku.
Nekdo ima avtorske pravice zanj in Michael bo lahko bo nastopal po vsem svetu. Za vekomaj. Vsakič v boljši kakovosti. Prej ali slej tudi v androidni. Izvajalec Michael se je torej ločil na vsebino in pojavno obliko. Reinkarniral se je v hologram. Kar se bo zgodilo z vsemi zvezdami od glasbe do filma in večno bodo na turnejah in nastopih.
Gandi
Če se spomnimo še novice "Na Hrvaškem s 3D-tiskalnikom natisnili del ušesa in ga vsadili bolniku", potem se očitno obetajo zanimivi časi. Ko sem prvič sploh slišal za 3D-tiskanje, sem se spomnil na vizijo Mahatme Gandija, kako naj bi bilo urejeno gospodarstvo: v vsakem naselju bi izdelovali kar vse po vrsti, na malo, po potrebah ljudi.
S 3D-tiskalniki lokalna izdelava postaja mogoča.
Nisem si mogel predstavljati, kako naj bi to funkcioniralo - mogoče tudi zato, ker sem odraščal ob gromozansko veliki jeseniški železarni, ki je bila vseobsegajoča in edina. Na način, na katerega Gandi seveda ni mogel niti pomisliti, s 3D-tiskalniki lokalna izdelava postaja mogoča.
Svetovna dilema
Očitno se obetajo globoke strukturne spremembe in veliko je glasov, ki napovedujejo, da se kapitalizmu, kot ga poznamo, čas izteka (primer). Nekateri vidijo prihod povsem drugačnih časov, kot recimo Jeremy Rifkin v knjigi, ki so jo objavili tudi pri nas, Družba ničelnih mejnih stroškov: internet stvari in ekonomija souporabe.
Po drugi strani pa dobro stoječe finančne sile ne gledajo vstran. Če so se začele tudi materialne stvari deliti na vsebino in pojavno obliko, je edino, kar še prinaša zares denar, lastništvo nad vsebino, torej avtorske pravice. Tako korporacije hitro patentirajo razne kombinacije genov, kar se še britanskemu Economistu zdi kontroverzno (vir).
Avtorske pravice
Če je vse, kar ostane, avtorska pravica, potem smo pri nas v slabi situaciji, saj jih neskončno preziramo. Kadar na nastopu omenim to temo, se tudi v prislovično molčečemu slovenskemu občinstvu dvigne roka in njen lastnik mi pove, veste, v nekaj letih ne bo več avtorskih pravic, ker bomo vsi vse 3D-tiskali.
Ste opazili, kako Slovencu zasijejo oči, ko beseda nanese na 3D-tiskanje? Nenadoma vsi postanejo ljubitelji tehnologije. Ta naš dolgi rokovnjaški trening, dobro zalit in pognojen z dolgimi leti nelegalnega kopiranja vsega mogočega, od knjig in glasbe prek filmov do tujih idej, pričakuje te 3D-tiskalnike kot čudežno odrešitev.
Takoj si bom zrihtal 3D-tiskalnik, pravijo, in bom tiskal vse po vrsti, od zibke prek avta do krste. Ni da ni. Kdo je siromak? Pet tiskalnikov mi dajte! Kako se svetijo oči tistim, ki si predstavljajo vsak dan nov natisnjen avto v garaži, Michael poje v dnevni sobi in da bi ga bolje slišali, so si natisnili pet uhljev sredi čela. Vse nelegalno! Vse nakradeno!
Slovenske sanje
Zanimivo, kako tehnološke iznajdbe, ki bodo zagotovo sistemsko spremenile svet, pri nas takoj vzbudijo vrnitev v osnovno programiranje. Če se je svet začel deliti na ustvarjalce vsebin in njihove odjemalce, potem bi mi bili samo odjemalci.
Ampak taki, ki ne bi nič plačali, vse pa pokradli. To je seveda tlačanska pozicija, za katero imamo stoletni trening. Gospodarji naj se pogovarjajo, mi bomo pa potem nekaj mutili na malo in skrito. Na prvi pogled je videti kot položaj z najmanj truda, torej najbolj ugoden.
A v resnici nas postavlja v pasivno, odvisno pozicijo. V pozicijo podložnika, pozicijo priučene nemoči. Seveda pa tudi tu deluje normalna porazdelitev: del populacije bo hotel aktivno ustvarjati vsebine in če se bo zdajšnji prezir nadaljeval, se bo pač moral izseliti. Pa saj tako je šlo od vekomaj, mar ne?
Porečete: kaj, mi mali, lahko sploh naredimo v teh premetavanjih velikih? Spremenimo lahko vzdušje, po katerem ne bo več najbolj cenjen tisti, ki je do nečesa prišel s krajo, marveč ustvarjalec.
To je edini način, da bo ustvarjalni del populacije vsaj v skušnjavi ostati in delati doma. In da tisti, ki se že izselijo, ne odhajajo besni in zagrenjeni ter se domovine spomnijo šele ob upokojitvi.
(Za kolumno sem uporabil del govora, ki sem ga imel na slavnostni akademiji Univerze na Primorskem.)
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Planet Siol.net.