Sreda, 29. 8. 2012, 7.03
8 let, 10 mesecev
Pesem ptic trnovk po slovensko
Pa ne govorim o strasti in čustvih, ki naj bi se pred dobrimi štirimi desetletji, v času svobodne ljubezni in upora proti nesmiselnim omejitvam, razplamteli med mladim kaplanom in osemnajstletnim dekletom. In menda celo povzročili, da je današnji kardinal kar sam udejanjil izjavo, zaradi katere je skoraj štirideset let pozneje dobil nagrado za bob leta. Saj veste, tisti poduk fantom in dekletom, da se odgovornost do naroda začne v postelji …
Nikakor, govorim o strasti in čustvih, ki prežemajo slovensko politiko. Gre za slepo strast in čustva, ki so lahko tako močna, da se ljudje, ki so načeloma popolnoma razumni, ki so se zunaj politike zmožni normalno pogovarjati in celo sodelovati, ne morejo več normalno pogovarjati. Ali pa spiti kave. Ali pa v politični zaslepljenosti prek socialnih omrežij stresajo neotesanosti in pri tem niti ne pomislijo, da bi bilo morda isto mogoče povedati tudi malce drugače. In da lahko to prebere vesoljna Slovenija in si o njih ustvarja mnenje, ki morda niti ni pravo, pa še škodi lahko. Ali pa, in to je še najhuje, da se ljudje v poklicih, ki bi morali biti zgled resnicoljubnosti, nepristranskosti ter nadzora nad zapisanim in izrečenim – recimo novinarji ali visokošolski profesorji –, udinjajo kot navadne slabo plačane vlačuge in za drobiž razprodajajo svojo osebno in profesionalno integriteto.
Takih primerov je v Sloveniji žal neizmerno veliko. Zdi se celo, da čedalje več. Iskreno moram priznati, da se pogosto zalotim, da se pri komentarju ali celo pri kratki novici vprašam, kakšen interes je za tem, da je bilo to objavljeno ravno tam in ravno na tak način. Zaupanje je šlo in opazil sem, da tudi pri številnih mojih kolegih. Pri vseh, razen pri najnaivnejših, se je to zgodilo takrat, ko so se lotili malce bolj resnih projektov. Pri teh pa je seveda neizogibno, da komu stopiš na žulj.
Razvoj gre v popolnoma sprevrženo smer, v kateri se pomemben del medijev grobo instrumentalizira. Zdi se celo, da so se v slovenskem medijskem prostoru začeli agresivno uveljavljati novinarji, ki so pravi specialisti za perverzno konstrukcijo zgodb, ki so notri votle, okoli jih pa nič ni. Recimo novinar, ki je ustvaril zgodbo o Patrii in zdaj še zgodbo, ki bolj kot na resno novinarsko delo spominja na priredbo televizijske miniserije Pesem ptic trnovk, torej o domnevnem očetovstvu nadobudnega in menda pohotnega kaplana, ki je danes kardinal.
Takih primerov je še in še, bolj ali manj pomembnih, bolj ali manj odmevnih. Ko je treba obračunati z nasprotnikom, so dokazi nepomembni. Pomembno je, da je zgodba čim bolj bombastična. Pa da vsebuje majhne drobce resnice, da vse skupaj zveni bolj verjetno. Pa da je objavljeno v pravem mediju, da lahko vsi drugi ponavljajo in tako ustvarijo videz, da tam nekaj je. Pa da je napad najboljša obramba.
Očitno pa ni pomembno, da to prizadene ljudi in včasih tudi uničuje življenja. Kolateralna škoda pač.
Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenja uredništva.