Pasti pretiranih pričakovanj

Do leta 2020 bo na svetu 50 milijard povezanih naprav – to so že leta 2009 napovedali pri švedskem proizvajalcu telekomunikacijske infrastrukture Ericsson in pri tej svoji napovedi ob kar izdatni medijski podpori vztrajali več kot pet let. Podrobne analize prepolovile napovedi Brez kakršnegakoli poudarjanja pa se je ta številka v teh dneh potihoma skoraj prepolovila: v svojem najnovejšem poročilu Ericsson Mobility Report so napovedali, da bo do leta 2020 na svetu (samo) 26 milijard povezanih naprav. Razlika med prvotno in najnovejšo napovedjo je, milo rečeno, znatna.

Švedi se zdaj zagovarjajo, da je bila prvotna številka 50 milijard "bolj vizija kot natančna napoved" in postavljena še pred komercialnimi zagoni mobilnih omrežij četrte generacije ter še preden so pametni telefoni postali široko dostopni in velik del ponudbe tudi v nižjem cenovnem razredu. "Tokratna številka je prvič utemeljena na podrobnih analizah," so odgovorili ameriškemu portalu Mobile World Live ter dodali, da se področje M2M (neposredne komunikacije med napravami) še vedno razvija in je še vedno podvrženo velikim spremembam.

Ali še pomnite visoke frekvenčnine za 3G? Od številke 50 milijard povezanih naprav sicer niso dvignili rok, saj so prepričani, da "smo na pravi poti, ki lahko pripelje do uresničitve vizije 50 milijard povezanih naprav". A tokrat le brez časovne opredelitve – pravijo, da se bo to po njihovem prepričanju zgodilo "nekoč po letu 2020".

Videti je, da se panoga telekomunikacij ni veliko naučila od bolečih lekcij ob uvedbi tretje generacije mobilnih omrežij. Tudi takrat so bila pričakovanja glede obsega uporabe zelo velika, bistveno večja od tega, kar se je uresničilo. A največji udarec je prišel takrat, ko so se na podlagi teh prenapihnjenih pričakovanj oblikovale cene frekvenčnin za omrežja tretje generacije.

Zneski, ki so jih odšteli prvi zainteresirani operaterji, zlasti v nekaterih zahodnoevropskih državah, so se izkazali za odločno prevelike za to, kar so dobili in kar so s tem potem lahko naredili v nekem tržno razumnem času. Ti stroški so bili tako zelo preveliki, da sta bila za marsikaterega telekomunikacijskega operaterja prav to prelomnica in dokončno slovo od zlatih časov, v katerih jim za lastno usodo sploh ni bilo treba skrbeti.

Kdo da več lahko na koncu pomeni manj Lepo se slišijo bombastične napovedi o pričakovani uporabi neke nove storitve ali tehnologije, a ko neutemeljene in všečne napovedi postanejo temelj za neke strateške odločitve ali usmeritve, so posledice lahko težko popravljive ali popolnoma nepopravljive. Telekomunikacijska industrija, ki se je (vsaj) enkrat že opekla in ki mora tudi sicer v trenutnih razmerah poiskati nove načine, kako ostati uspešna, si najbrž ne bi smela privoščiti ponavljanja napak iz preteklosti.

Ericsson je bil prvi, a vsekakor ne edini, ki se je upal napovedati, kako se bo razvil internet stvari do konca tega desetletja. Cisco je napovedal 50 milijard povezanih naprav v prihodnjih petih letih, Huawei pa kar sto milijard do leta 2025. Najbolj bombastičen pa je ZTE, ki je napovedal sto milijard povezanih naprav že kar do leta 2020. Tokrat popravnega izpita morda sploh ne bo Ne spuščam se v to, na kakšen način je vsak od teh infrastrukturnih velikanov prišel do svojih številk, a vem, da so v tako dinamični panogi, kot sta informacijska in komunikacijska tehnologija, napovedi za dolgih pet ali zelo dolgih deset let zelo nehvaležne in predvsem nezanesljive.

Zato je toliko bolj neodgovorno tvegati, da bi se zaradi napačnih odločitev ob nerealnih pričakovanjih ponovno zgodilo kaj podobnega kot ob komercialnem zagonu mobilnih omrežij tretje generacije. Kajti časi so se spremenili in tokrat takšne napake ne bodo več mogli prenesti brez še usodnejših posledic.