Oprostite, vas motim med vožnjo po pločniku?

Precej dobra sem pri gledanju okoli sebe, levo in desno pogledam tudi, kadar grem pri zeleni luči prek prehoda za pešce (zeleni zame, ne za vozila, seveda). Gledam, ko slalomiram zdaj po eni, zdaj po drugi strani pločnika ob kolesarski stezi, ki je genialno speljana med avtobusno postajo in steno kot neka majhna zasebna igrica preživetja. Gledam, ko obrnem vogal, gledam, ko hodim po območjih za pešce, in gledam, ko hodim po podhodih. Tudi poslušam; redko imam slušalke v ušesih in na sploh se kar dobro zavedam okolice. In ne hodim počasi, znam se umikati na desno in ne mečem smeti po tleh. Res, priden pešec sem. Pa sem očitno vseeno ovira v prometu na pločniku.

Jaz in mestni kolesarji se preprosto ne razumemo in komuniciramo veliko več, kot bi si želela. No, pravzaprav komunicirajo oni z mano; meni uspe le redko odpreti usta, preden že davno švignejo mimo. Za mano cingljajo, vpijejo "pazi!", ko mi peljejo nasproti (jaz pa se nisem kot na ukaz prilepila ob steno), mi krepijo srce, ko z bliskovitim prehitevanjem odnesejo še mojo sapo, na splošno pa se najraje igramo tisto igrico, kdo se bo hitreje ustrašil in umaknil. Ponavadi sem to jaz. Drugorazredna uporabnica pločnika, saj po njem tacam samo z dvema nogama kot kakšen barbar, medtem ko so drugi že izumili kolesa, včasih motorna, včasih pripeta na obuvala ali desko, večinoma pa kar tista na pedala. Kako naj zmagam med vsemi temi kolesi? Zato se pač umikam, tako kot bi se umikala avtom na cesti, le da se umikam kolesom na pločnikih. Kmalu v tem ne bom več videla ironije.

Ne vem, zakaj ne vozim kolesa; mi pač ne paše. Rada hodim. Pohajkujem. Hitro, počasi. Poleti v sandalih, pozimi v škornjih. Včasih z dežnikom, včasih s sončnimi očali, skoraj vedno s težko torbo. Kljub temu da ne kolesarim, sem zelo vesela zaradi uspelega projekta ljubljanskega mestnega kolesa in ja, v mestu si želim več kolesarjev kot avtomobilov. A še bolj kot kolesarjev si želim urejenih kolesarskih poti, tako kot si teh verjetno želijo vsi priložnostni ali redni lastniki biciklov. Za motorizirani promet zaprto ožje središče mesta je super in zaradi mene lahko za avtomobile zapremo tudi Slovensko cesto in jo spremenijo v en velik kolesarski poligon, ampak dvomim, da bo to kaj izboljšalo kulturo voznikov, tistih za balanco ali za volanom.

Vem, da je kolesarjem po zakonu dovoljena vožnja tudi po območjih za pešce – s tem, da imajo pešci seveda prednost. Prav tako mi je jasno, da so vsi kolesarji dobili zeleno luč za vožnjo po pločnikih že s tem, da so pri urejanju prometa kolesarske steze večinoma vrisali na pločnike namesto ob ceste in kolesarje na pločniku bi pravzaprav mirno prebolela, če moja brezkolesna prisotnost ne bi vse prepogosto pomenila ovire v njihovem voznem parku. Oprostite, vas moje pešačenje moti med vožnjo po pločniku?

Mimogrede, v osnovni šoli smo imeli včasih tudi ure učenja cestnoprometnih pravil za kolesarje. Prav zanima me, ali to še obstaja. Takrat so nas seveda učili, da kolesa sodijo ob cestišče; kadar sem se v otroštvu zaradi strahu pred avtomobili do knjižnice odpravila po pločniku, mi je bilo kot kolesarki kar malo nerodno. Učili so nas tudi, kako signalizirati, ko želiš zaviti, in na katero stran ceste sodiš. Ne spomnim se, da bi v zadnjih letih videla koga z roko signalizirati pred zavijanjem, kako arhaično. Ko se kolesar na cesti sreča s cestnimi pravili, jih ali poignorira (res, kdaj ste nazadnje videli kolesarja, ki vozi po cesti in se ustavi pred rdečo lučjo na semaforju, ki ne stoji v križišču?) ali pa priložnostno presedla na svoje drugo vozišče, na pločnik. Kjerkoli gre hitreje. Pri nas tako ali tako prevladuje prepričanje, da greš lahko s svojim prevoznim sredstvom kamorkoli; verjetno tudi zato na cesti opažam več t. i. urbanih terencev, ki lažje premagujejo robnike in naklone. Vedno z mano. Meni najbližje.

Nič nimam proti vozilom, težava je tako ali tako v lastnikih in neobstoječi vozniški kulturi. Zato podpiram kolesa, ne podpiram pa kolesarjev. Vem, tudi pešci nismo perle, sploh tisti begajoči, ki silijo čez štiripasovnico, čeprav je pod njo podhod in je beli dan, spodaj pa ne prežijo ne roparji ne morilci. Ne verjamem, da ima toliko pešcev fobijo. Verjamem kvečjemu v težave pri sestopanju in vzpenjanju po stopnicah, saj je večina tistih, ki lazijo čez štiri pasove Celovške, v povprečju starih več kot sedemdeset let. Priložnostno fobijo bodo verjetno imeli tudi kolesarji pri novem Fabianijevem mostu v Ljubljani; že na dan odprtja so me na televiziji zabavali z izjavami o nepotrebnih ovinkih. Izprašanima kolesarjema je šlo namreč najbolj v nos to, da bosta morala zvoziti ovinek ali dva in se prek reke odpraviti po brvi pod mostom. Simpatiziram s tem ovinkom. Tako kot jaz je samo še ena ovira na prometnem pločniku, ampak ker se zna bolje pretvarjati, da je mrtev, bo kot del mestnega življenja verjetno slišal manj zvonjenja in dobil manj vabil na tekmovanje v drznosti.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenja uredništva.