O poslu, ki ga ponudiš konkurenci

Že s poslovnega vidika je nepredstavljivo, da bi bolnišnica, ki živi od prodajanja zdravstvenih storitev, svoj posel mirno ponudila konkurenci. In raje kot znotraj kolektiva rešila razmeroma majhen kadrovski problem, vsej državi razglasila svojo opravilno nezmožnost, ki lahko srčne bolnike drago stane. S tem pa tudi samo bolnišnico, saj je zaupanje bistvena komponenta ne le zdravljenja na ravni bolnik - zdravnik, ampak tudi poslovanja zdravstvenih ustanov. V svetu okoli nas je normalno, da se bolnišnice na vse načine prizadevajo dobiti zaupanje bolnikov. Njihove spletne strani so polne natančnih statistik o uspehu posameznih posegov, za vsakega kirurga lahko bolnik pogleda, kako vešč je posamezne operacije in kakšne so njegove statistike. Vložki v preventivo, ki se splačajo In ne le bolnik, mnoge večje bolnišnice danes veliko vlagajo v preventivne programe za zdrave ljudi. Vabijo jih, da se včlanijo na njihove preventivne internetne portale, kjer jim omogočajo usmerjene preventivne nasvete, vadbe, ukrepe, preglede, individualizirano spremljanje zdravstvenega stanja. In vse to zastonj ali za minimalno ceno, ki realno ne povrne stroškov, ki jih ima bolnišnica z investicijo. Ker sem sam udeležen pri pripravljanju enega od takih preventivnih programov na kliniki Mayo v ZDA, sem se pozanimal za motive takih, na prvi pogled nerentabilnih preventivnih investicij, če izvzamem krepitev ugleda in zaupanja, ki ga klinika ima in ga hoče tudi v prihodnje obdržati na najvišji ravni. Koristen zdravstveni odnos v času, ko so ljudje zdravi In zanimivo, razlogi za preventivne investicije so na kliniki Mayo jasni vsem, od članov vodstva do oddelčnih zdravnikov. Vsak od njih zna na svoj način, in to že v treh stavkih, jasno povedati, da morajo danes bolnišnice vzpostaviti trajen in za ljudi koristen zdravstveni odnos že v času, ko so ljudje zdravi. Kajti človek, ki se bo z udeležbo v preventivnih programih spoznal in povezal z določeno bolnišnico, bo želel postati njen pacient, ko bo zbolel. Ne le zaradi zaupanja in navade, ampak tudi zato, ker bo bolnišnica imela o človeku že celo zgodovino zdravstvenih podatkov in bo diagnoza zato hitrejša in z manj okolišenja. V svetu, kjer vlada konkurenca med bolnišnicami, je to dobro tudi za bolnike, saj si morajo bolnišnice pač prizadevati, da jih pridobijo za zdravljenje pri njih. Zato želijo s preventivnimi programi pridobiti bodoče bolnike že v času, ko so še zdravi. Bolnišnice in njihovi ravnatelji Dobro, boste zdaj rekli, kaj govoriš o konkurenci med bolnišnicami, če je pri nas ni. Saj pri nas bolnišnica zaide v izgubo, če dela (pre)več in ne manj, ker so z več dela pač večji stroški. Saj pri nas tudi direktor bolnišnice ni nekdo, ki bi odgovarjal za poslovni in strokovni (ne)uspeh bolnišnice, ampak se ob vsakem problem skrije z izgovorom, da on sploh ni neki pravi direktor, ampak zgolj nekakšen nameščenec, ravnatelj, ki ne more nič mimo "višjih instanc"; ne more zaposliti ljudi, ki jih potrebuje, niti nikogar odpustiti, niti nikogar primorati, da dela, kot je treba. In prav tako ne more vplivati na cene storitev, ki jih prodaja, niti na nabavo opreme in drugo investiranje, saj je vse odvisno od nekih višjih instanc in ravni. Direktorji, ki so nameščeni ravnatelji Zato so naši direktorji v resnici samo nameščeni ravnatelji, če uporabim ta starojugoslovanski izraz, ki ga preprosto obožujem. Beseda "ravnatelj" namreč tako nazorno opisuje brkatega, polizanega šefa šole, pošte ali bolnišnice, ki ob obisku ministra postroji vse svoje uslužbence pred vhod in natančno, z ravnilom zravna svojo četico za ministrov mimohod. Ravnatelj je zato, da gre lahko minister ravno mimo čete in si zato ne pošvedra bleščečih čevljev. Zaradi ravnateljskega statusa naši bolnišnični nameščenci niso odgovorni, če se v njihovi bolnišnici zgodijo nedopustni škandali in napake, tako vsaj oni mislijo, in raje usmerijo prst na zdravnike, ki so verigi organizacijskih šlamparij po naključju bili zadnji pri nesrečnem bolniku. In z enako nedolžnim občutkom se ravnatelji potuhnejo ob novici o vsakoletnih finančnih izgubah bolnišnice in enako nedolžno skomignejo z rameni, če so pogoji na oddelkih desetletje in več smrtno nevarni za bolnike. Zato problemi, ki nastanejo zaradi organizacijskih napak, ne najdejo naslovnika odgovornosti v vodstvu bolnišnice, saj s(m)o že vsi sprijaznjeni z dejstvom, da je ravnatelj pač samo ravnatelj, nekdo, ki skrbi za ministrove čevlje, uslužbenci bolnišnice pa naj sami odločijo, če se jim ljubi operirati ali ne, sprejeti bolnika ali ne, ga zdraviti ali poslati nekam drugam. Ampak nekonkurenčnost ima svoje meje – na naših mejah Ko govorimo o problemih slovenskega zdravstva, bi seveda najprej morali govoriti o pravici ljudi, davkoplačevalcev, da se jim omogoči v odprti (in za marsikoga kruti) debati javno, jasno in glasno dogovoriti o zdravstveni storitvah, ki jih je treba zagotoviti iz javnih sredstev, zbranih po davčni logiki, in imajo do njih pravice vsi državljani brez vrst in drugih načinov izogibanja. Te usluge obveznega zavarovanja naj v imenu državljanov kupuje nekdo, ki bo znal za čim manj denarja pri izvajalcih dobiti največ – ne glede na njihov status (državni, zasebni, tuji, domači). Ampak druga, enako nujna naloga zdravstvene politike, zadeva preživetje naših bolnišnic, ki bodo z odprtjem EU trga začele umirati, če bomo ohranili zdajšnji, ravnateljski in nekonkurenčni model vodenja bolnišnic. Sistem mora biti tak, da na zdravstvenem trgu uspevajo samo konkurenčni izvajalci. To je edini način, da naše zdravstvene ustanove rešimo iz razvojne letargije, ko se najbolj splača delati manj, da ni izgub od neplačanih računov. Kako do ambicioznih klinik Nujno je, predvsem za perspektivo naših zdravstvenih izvajalcev, da izvajalec do posla ne more priti na preprost, dogovorni način, kot je pri nas samoupravno – zavarovalniški vsakoletni splošni dogovor, v katerem se na koncu vedno vsi sporazumejo, da bo vse ostalo enako kot vsa leta pred tem in pika. Vsak izvajalec bi moral biti primoran, da se v dobro njega samega individualno potrudi, da pridobi delo za naprej in da za več pridobljenega in opravljenega dela dobi tudi ustrezno plačilo. Samo tako bomo tudi pri nas dobili ambiciozne klinike, ki bodo prodajale usluge tudi v tujini. Zdaj se na žalost dogaja obratno, povsod okoli nas je čedalje več klinik, kamor hodijo tako slovenski pacienti kot tudi slovenski zdravniki, eni na zdravljenje, drugi na delo. Ta trend, ki je podoben kot v lesni industriji (hlode vozimo v Avstrijo, da bi od tam nazaj kupovali deske), lahko dobesedno uniči našo zdravstveno dejavnost z delovnimi mesti vred, po drugi strani pa nam strahovito podraži stroške za pravice iz obveznega zavarovanja. Beg v tujino bo postal težava Zaradi EU direktive o čezmejnem zdravstvenem varstvu se našemu zdravstvu obeta potres, ki ga za zdaj vsi, ZZZS, bolnice in politika, zanikajo. ZZZS se tolaži, da ji bo zavarovancem z nekimi birokratskimi ovirami uspevalo omejevati odlive v tujino, ampak dovolj bo nekaj zdravstvenih afer, pa pritiska ljudi ne bo mogoče zadržati brez hudih političnih posledic. Izvajalci pa brez "treniranja" konkurence doma niso v kondiciji, da bi se šli konkurenčnost na EU trgu. Na naših mejah se kot gobe po dežju pojavljajo klinike, ki so vabljive tako za naše bolnike kot za zdravnike, v zdravniškem časopisu ISIS v zadnjem letu objavljamo čedalje več oglasov avstrijskih klinik, ki vabijo naše zdravnike, da se zaposlijo pri njih. Zato hudo resno opozarjam, da bo ta pojav lahko postal enak potres za slovensko zdravstvo, kot je bil pojav avstrijskih žag za našo lesarsko industrijo.