Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Ponedeljek,
17. 10. 2011,
11.08

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 17. 10. 2011, 11.08

8 let, 10 mesecev

O norosti in njeni metodi

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Prejšnji teden so ZDA ves svet šokirale z novico o razkritju iranske zarotniške mreže, ki naj bi pripravljala atentat na savdskega veleposlanika.

Toda bolj ko so v javnost prihajale podrobnosti, bolj je postajalo jasno, da se je nekomu očitno povsem zmešalo: ali Irancem, ki so načrtovanje atentata zaupali Mansurju Arbabsiarju, človeku, ki so ga vsi njegovi ameriški znanci opisali kot popolno "zgubo", ki mu ne bi zaupali v varstvo niti upokojencev, ali pa Američanom, ki so si takšne dokaze sploh upali predstaviti javnosti.

Odgovor Irana je bil seveda predvidljiv: Veliki Satan se je kajpada spet spravil nanje. No, dejstvo je, da Iranci občasno res poskrbijo za kakšne prav nore izpade. Tako so pred nekaj meseci najbližje Ahmadinedžadove sodelavce obtožili čarovništva in črne magije. Ampak norost se je opirala na prepričljivo metodo: ajatola Ali Hamenej je na ta način discipliniral neposlušnega predsednika.

ZDA na drugi strani Iran ravno tako ves čas demonizirajo, razlika je samo v tem, da uporabljajo običajno bolj posvetno govorico. Vseeno imajo z zadnjimi obtožbami težave, kajti številni ugledni politični analitiki doma in po svetu jih preprosto ne kupijo. Vidi se, da je Obama z doslednim nadaljevanjem Busheve zunanje politike izgubil velik del nekdanje kredibilnosti. (In ta človek je prejel celo Nobelovo nagrado za mir!)

Vse skupaj zato še najbolj spominja na religijo: ali verjameš visokim svečenikom države ali pa ne. Kar zadeva religijo, je treba priznati, da se na tej točki Američani pravzaprav niti ne razlikujejo prav veliko od Irancev. V njihovi politični kulturi je že nekaj časa povsem sprejemljivo, da se predsednik, preden komu napove vojno in mu razsuje vso državo, posvetuje z Bogom. V bistvu je še huje, za mnogo Američanov – zlasti za tiste, ki podpirajo republikance – je najprimernejši kandidat za predsednika ta, ki ima čim bolj neposreden stik z Bogom. Po tovrstnih predstavah je najboljša politika tista, ki deluje po božjih navodilih. Človeka, ki sliši božje glasove, bi kakšni jezuiti najbrž nemudoma poslali k psihiatru, veliko Američanov pa nasprotno v tem sploh ne vidi nobenih težav.

Toda tudi če je človek veren, bi se vendarle moral vprašati, kako verjeti nekomu, ki trdi, da mu govori sam Bog. Z drugimi besedami: kako naj ve, da ne gre za kakšnega zlobnega demona? Odgovor je po ameriško preprost: saj vendar vsakdo že iz filmov ve, kako je videti in kako govori demon. Ali res? Ali ne gre pri tem za neznansko podcenjevanje demonove inteligence? Če je namreč zlobni demon po definiciji mojster laži in prevar, ali ne bi bilo potem vsaj razumno od njega, da bi se predstavljal kot nekdo drug, na primer božji glas?

Verjeti ameriškim obtožbam tako pomeni verjeti, da so elitne specialne enote iranske republikanske garde Kuds v rokah popolnih idiotov. Ravno tako popolni idiot je tudi ajatola Ali Hamenej, ki je s temi načrti vsekakor moral biti seznanjen. Kajti vsakemu desetletnemu otroku iz najbolj odročne iranske vasi je jasno, da razstrelitev neke stavbe na ozemlju ZDA v bistvu pomeni vojno napoved. Zaradi tega je bil napad na Afganistan preprosto neizbežen. Morda se je možno in smiselno pogovarjati o tem, da na primer kakšen bolj priseben ameriški predsednik ne bi napadel Iraka, toda ko je govora o Afganistanu, postanejo takšna razmišljanja povsem odveč.

Vse to seveda ne pomeni, da ameriške obtožbe kratko malo ne držijo. Morda držijo, morda ne, ampak kot kažejo izkušnje, njihove oblasti nimajo prav nikakršnih zadržkov do zavajanja domače in tuje javnosti. V vsakem primeru pa za zdaj še niso postregli z dokazi, ki bi bili onkraj vsakega razumnega dvoma. V takšni situaciji se je zato brezplodno spraševati o resnici. Resnica je vendar zunaj dosega običajnega smrtnika. Vprašanje je treba preoblikovati: ne ali so obtožbe resnične, marveč kdo ima od njih koristi.

Ne spreglejte