O nacionalnem interesu in državi

Seveda ni nobenega dvoma, da so se na tem področju v preteklosti dogajale neopravičljive zlorabe in manipulacije. Dejstvo je, da so v Sloveniji praktično vse tajkunske zgodbe tesno povezane z nacionalnim interesom. Težava torej ni v kritiki tega interesa, ampak v njeni artikulaciji, ki v večini primerov zgolj utrjuje že tako zelo trdožive predsodke in preprečuje nujno potrebni razmislek. V zadnji instanci gre navsezadnje vedno za to, ali si za nacionalni interes ali proti njemu. Ena od logičnih posledic skrajno nedomišljenih kritik je, da se vse bolj ustvarja vtis, da gre pri nacionalnem interesu predvsem za komunistični recidiv. Človek se ob tem vpraša, ali ni res nikoli nihče slišal sicer zelo odmevnih besed Charlesa Wilsona, nekdanjega ameriškega obrambnega ministra: "Kar je dobro za General Motors, je dobro za državo." To, da je omenjena raven diskurza tako domača v Sloveniji, bi lahko bilo po svoje morda celo razumljivo, ko pa začnejo tako rekoč iste argumente uporabljati celo v ZDA, postane človek malce zmeden. Le kako naj si Evropejec razloži dejstvo, da je bil predsednik Obama v ameriških medijih že večkrat razglašen za socialista? Od kod ta neznosna paranoja, to vztrajno izogibanje vsaki kolikor toliko racionalni argumentaciji in zatekanje k denunciaciji? Kot kaže, gre pri vsem skupaj za del diskurzivne taktike, po kateri za vse trenutne težave preprosto okriviš fantomski socializem, ki je tako postal sinonim za preveč države, davkov, javne uprave, sindikatov, socialnih izdatkov itd. V skladu s tem kriza ni več nekaj kapitalizmu imanentnega, ampak nekaj, kar je prišlo vanj nekje od zunaj. Rešitev se kajpada skriva v "čistem" kapitalizmu, kjer vsega naštetega ne bo več. Seveda si lahko vsakdo o vsem skupaj misli, kar si že hoče, ampak vseeno se bo moral slej ali prej sprijazniti z dejstvom, da takšnega kapitalizma nikoli ni bilo in ga tudi nikoli ne bo. Z drugimi besedami: klinično čisti kapitalizem je čista utopija in se v tem prav nič ne razlikuje od tistih komunističnih sanj o družbi, v kateri bodo uspešno odpravljena vsa razredna in druga protislovja. V resnici je bil kapitalizem večji del svoje zgodovine najtesneje povezan s konceptom nacionalne države – s tem pa seveda neizogibno z njenimi interesi –, kakršen se je oblikoval po vestfalskem premirju, s katerim se je končala tridesetletna vojna (ena najhujših v evropski zgodovini, ki je terjala približno tretjino predvsem nemškega prebivalstva). Skratka, današnje razumevanje države se v večini primerov še vedno opira na (post)vestfalski model nacionalne države z absolutno suverenostjo znotraj svojih meja.

In natanko na tej točki se tudi začnejo vse težave, nevšečnosti, zadrege … z nacionalno državo in njenimi interesi. Kot je ugotovil že Alexandre Kojève – tisti ruski filozof, ki je Francozom razložil Hegla, bil pozneje eden od glavnih arhitektov EU-ja, v prostem času pa opravljal delo Stalinovega tajnega agenta –, je temeljna lekcija druge svetovne vojne vezana na spoznanje, da je z nacionalno državo nepreklicno konec: "Nacionalne države, še vedno močne v 19. stoletju, ne predstavljajo več politične realnosti, države v strogem pomenu besede, podobno kot so srednjeveške baronije, mesta in nadškofije prenehale biti države. Moderna država kot trenutna politična realnost terja širši temelj od tega, ki ga predstavljajo nacije v ožjem pomenu. Da bi lahko politično obstala, se mora moderna država opreti na širšo 'imperialno' zvezo sorodnih nacij. Moderna država je resnična država le kot imperij." (Kurzive je postavil Kojève.) Človek lahko pravzaprav šele danes zares dojame, kako preroške so bile te besede.

Globalizacija je torej nadvse učinkovito opravila svoje delo. In globalizacija je dejstvo, mimo katerega ne more nihče! Zanimivo, ta fenomen ni ostal neopažen niti pri sociologih, ki v tem kontekstu danes govorijo o ločitvi politics od power, politike od oblasti oz. moči, ki očitno ni politične narave, s čimer je konec koncev radikalno pod vprašaj postavljena tudi demokracija.

Če kdo misli, da gre tukaj pravzaprav zgolj za akademsko težavo, brez dvoma živi v zablodi. Najlepši zgled konkretizacije vse teže in bolečine realnosti je lahko ravno francoski predsednik, ki je bil ob nedavnem obisku deležen tolikšne pozornosti medijev. Kot predsednik najmočnejše evropske države – najmočnejše seveda v vojaškem smislu – je bil očitno še vedno ujet v že preživet pojmovni svet nacionalne države in njenih interesov ter … Jasno, vse te stvari bo treba temeljito premisliti in reformulirati.

O nacionalnem interesu in državi bo potemtakem treba začeti razmišljati nekoliko bolj resno.