O krivdi in dolgu

Gre za vprašanje, ali bo Slovenija ostala trdno na strani Merklove, se pravi, ali bo brez rezerve podprla Schuldenbremse, dolžniško zavoro, ali pa bo ... Ključno politično vprašanje je torej vezano na Schuld, dolg. Beseda je tukaj namenoma v originalu, kajti slovenščina pač nima izraza, ki bi ustrezno pokril njen pomenski razpon. Če hoče Slovenec razumeti, na kaj Nemec misli, ko govori o Schuld, mora upoštevati, da se v besedi skriva tako "dolg" kot tudi "krivda". Vse skupaj je mogoče mojstriti z Nietzschejevo Genealogijo morale. V skladu z njegovimi izvajanji človek postane človek v pravem, to je zgodovinskem oziroma civilizacijskem pomenu besede, šele tedaj, ko je sposoben nekaj obljubiti in obenem to obljubo tudi izpolniti. Z drugimi besedami: šele ko družba v njega uspe vtisniti spomin, postane enak med enakimi, pravilen, preračunljiv – ne pozabi, kaj je obljubil. (V Sloveniji se reče: obljuba dela dolg!) Pri zgodovinskem oblikovanju tega spomina so Nemci uporabljali zanimiva sredstva in metode: kamenjanje, lomljenje udov na kolesu, prebadanje s koli, trganje ali teptanje s konji, kuhanje zločincev v olju ali vinu, odiranje, izrezovanje mesa iz prsi in tako dalje. Podobne metode so seveda uporabljali tudi drugi civilizirani narodi; treba je vedeti, da civiliziranje pomeni dolg, zahteven in naporen proces. Ko se družba enkrat civilizira, se kajpada spremenijo tudi sredstva in metode. S kaznovanjem se potemtakem vzpostavlja ekvivalenca škode in bolečine, ki se veže na pogodbeno razmerje med upnikom in dolžnikom. To pomeni, da moralni pojem krivde izhaja iz zelo materialnega pojma dolga. Temeljni družbeni odnos – namreč temeljni v zgodovinsko-civilizacijskem smislu – je tako tisti med upnikom in dolžnikom. To pa seveda postavlja pod vprašaj vse tiste teorije, ki trdijo, da so ekonomski odnosi izvorno utemeljeni na blagovni izmenjavi, in po katerih se začne ekonomija s tisto pravljico, v kateri se sreča lastnik krave z lastnikom ducata kokoši in mu reče "kako lepe kokoši", drugi pa mu odgovori "kako lepa krava", nato pa opravita izmenjavo. Ni kaj, Nietzsche je še vedno najboljši protistrup za vsak liberalizem, neoliberalizem in paleoliberalizem. Kot rečeno, bolj ko postaja neka družba civilizirana, milejša postaja njena "pravičnost" in pogosteje je celo suspendirana. Ta suspenz se imenuje milost, z njo se vzvišeni upnik povzpne nad pravo in dolžniku dolg velikodušno odpusti. (Vprašanje seveda je, ali ga s to gesto morda ne zadolži na neki drug, bolj prefinjen način.) Institut milosti je značilen predvsem za katoliške dežele, ki so bile vedno tudi bolj inovativne pri razvijanju ekonomije dolga. Katoliški Bog je že po svojem mediteranskem značaju precej družaben in komunikativen, z njim se je mogoče dogovoriti za marsikaj. Povsem drugače je z Bogom protestantizma in janzenizma, ki ne dopušča nikakršnega trgovanja. Vse te razlike so na delu še danes: na eni strani protestantka Merklova, ki pričakuje, da bodo krivci za svoj dolg "pravično" trpeli, na drugi strani katoličana Hollande in Monti, ki prosita za milost. Pri tem je najbolj zanimiva ravno Slovenija, ki jo je težko kamorkoli umestiti. Jasno, kriva je Cerkev: medtem ko je po eni strani sijajno opravila s protestantizmom, bo na njej za vedno ostal temni madež janzenizma. Zaradi tega si skorajda ne zasluži milosti.